Dva junaka

Star stric, kakršen sem, potrebuje veliko vaje, da se lahko zjutraj dvigne iz postelje. Zato moram garat in trenirat. Včeraj sem udaril Veliko vratnico petkrat dol in gor, da mišice ne zakrnijo in je bilo kr kul, potu več ko dovolj, strahu pa tudi. Ker sem namreč ven prilezel okoli enajste ure zvečer in gozd po trdi temi je poln šumov in zvokov, ki poženejo strah v kosti. Do avta, parkiranega kakšnih sto metrov stran, sem umiral, ampak, jebiga, do jutra se mi na štriku ni ljubilo čakati …

Danes pa sva se z Anžetom domenila (no, poklical sem ga, ker je strah v dvoje manjši), da udariva dol Cinkov križ. Tako, malo za trening. V Kočevski rog sva se pripeljala že po temi in do dna malo več ko stometrskega brezna lezla malo več ko uro in pol. Ker mi je na koncu zmanjkalo štrika in sem moral počakati Anžeta, da je prinesel drugega … No, na dnu sva pojedla malo čokolade in začela plezati gor, z namenom, da greva še enkrat dol. Saj veste, trening pa to … Anže je plezal prvi in načrt je bil, da zlezeva ven, malce naloživa na ogenj, ki sva ga zakurila že prej, da je odganjal medvede in podobno svojat, a se je plan seveda sfižil, kajti ko sem bil malo pod vrhom, je Anže že rinil not. Da je sicer malo razpihal ogenj, ki je še malo tlel, potem pa je zaslišal grozljive zvoke. Medveda ali pa jelena. In ni hotel čakati, da bi beštija prišla bliže, da bi ugotovil, katera zver spušča tako grozljive zvoke. Spustila sva se spet na dno brezna, pobrala opremo in začela plezati ven in hkrati razopremljati.

p9210015 p9210002 p9210006

Ker sem plezal prvi, sem ven seveda tudi pokukal prvi. In še nisem dobro stopil na rob, ko sem tudi jaz zaslišal rjovenje. Jebemutristomedvedov nazaj, kar kri mi je zledenela v žilah. Anže je bil še globoko spodaj, sam pa sem tičal na robu brezna, z vrvjo vpeto v desender, da se lahko nemudoma vržem v brezno, če bo to potrebno. Ko se je povzpel malo više, mi je malce zrasel pogum, da sem se odpel, skočil do ognja in ga malo razpihal. Potem sem začel nabirati veje, ko se je beštija spet oglasila. Evo, priznam, v sekundi sem bil spet na robu brezna. Anže je bil morda še kakšnih 30 m dol, a je tudi on slišal. Je medved ali jelen? Sva se (da ne bi crknila od strahu) nekako odločila, da ruli jelen, a ko sem bolj pozorno poslušal in ko se je rjovenje bližalo, mi je bilo vse bolj podobno medvedjemu. Čeprav medveda še nisem slišal, to le moram priznati. Za vsak primer sem v štrik vpel popkovino, da bi se lahko nemudoma vrgel v globino in rešil, če bi medved kar skočil iz teme, a sem se moral odpeti, ko je ven pokukal Anže. Sva pospravila opremo, med tem pa je tudi ogenj malo bolj poprijel, da sva dobila toliko poguma, da sva sedla ob toploto in pojedla sendvič. Pa malo čokolade. In sva se že skoraj pomirila, kajti rjovenje se je oddaljevalo, ko je povsem blizu začel cviliti prašič. Pa jebemutristokosmatihmedvedov, a se ne bo nikoli nehalo?! Zadnji košček čokolade se mi je začel zatikati v grlu, še posebej, ko je Anže povedal, da na Discoveryju pravijo, da je prasec še hujša zver kakor medved. Zagrabila sva vse borše in štrike in vse in do avta prišla v treh sekundah. Potem sem zakurblal Ladkota, da so izpušni plini razgnali gozdno zalego, da sva se lahko preoblekla, potem pa odbrzela domov. Edini strah je bil le še tik pred tem, ko sem obrnil ključ zaganjača, če bo Ladko štartal al ne. Ker če ne bi, bi šla oba na štrik in v brezno, pa naj pridejo beštije! A noč na štriku bi bila dolga, zato sem bil kar vesel, ko je Ladko kresnil. In me okoli ene ure zjutraj pripeljal domov.

Zajc, kakršen sem, bom nekaj časa ponoči hodil trenirat samo v jame, kjer lahko parkiram 3 metre proč …