Tomaža Grdina poznam že od takrat, ko se je še s plastičnimi pištolcami igral in Need for speed vse nivoje žime prevozil ter imel še dolge lase, in prav tu morda leži razlog, da me vedno znova preseneti. No, ok, včasih tudi s kakšno neumnostjo, predvsem pa s svojo profesionalnostjo. Tomi je namreč carski fotograf. Ne, Tomi je CARSKI fotograf. In kaj se zgodi, ko takšnega carja pelješ v Astino jamo? Najprej crkneš od dosade, to itak, ker model potrebuje 8 (osem!) ur za deset fotk in ti tega ne štekaš, pa še zebe te pa še lačen si pa še tečen si in človeku najedaš, da naj že za božjo voljo prtisne tist sprožilec, da gremo končno lahko ven, potem te pa čez par dni pokliče in pokaže, kaj je posnel in padeš na rit. In ti je potem vse jasno. In greš in zradiraš vse fotografije, kar si jih kdaj posnel sam v jami in kolneš, zakaj nisi, ko si bil mlad, več igral Need for speed al pa se družil z Borutom Peterlinom ali Boštjanom Pucljem ali Robertom Kruhom ali Juretom Šventom …
Ah, u rit, sej vsi ne mormo bit dobri fotografi, ker kdo bi pa potem vso to fotografsko svojat pod zemljo vozil?!
P.S. Saj vem, da je to skoraj “naloga nemogoče”, a vseeno – kdor ugane, kateri dve fotografiji sta moji, lahko spije kavo v knjigarni Goga na svoj račun in se potreplja po hrbtu!
Najdu! Zadnji dve!