Spet v arestu

Danes sem imel literarni večer, no, bolj literarno dopoldne. Na Dobu. To je največji slovenski zapor, če ne veste. Nisem pričakoval kaj posebnega, pravzaprav o tem kaj dosti sploh nisem razmišljal. Dokler že navsezgodaj zjutraj nisem parkiral na parkirišču za obiskovalce. Malo me je hecalo vse skupaj, ker je bilo eno parkirišče za obiskovalce ob sredah, drugo za ob četrtkih, danes pa je petek, pa še kar pozen sem bil. A sem kar ruknil vozilo na četrtkovo parkirišče in po navodilih mobilnik pustil v avtu. In odhitel v sprejemnico. Kjer sem dobil prepustnico in so me napotili v notranji kompleks. Tam pa človeka kar malo stisne. Odprejo se drsne rešetke, kakor v filmih, greš čez detektor kovin, na drugi strani te še osebno preišče paznik (brez gumijastih rokavic na srečo!), potem se vhodne drsne rešetke zaprejo in odprejo se rešetke v notranjost ustanove.

Saj strah me ni bilo, jasno, sem dedec in aktiven jamar, ampak tesnoba je pa bila, moram priznati. Dokler nisem prišel v nek prostor, kjer me je čakalo veliko najrazličnejših ljudi. Zapornikov. Ki so vsi prebrali moje knjige (jebiga, sem jim izrekel sožalje, da so jim že tako hudo kazen še poostrili!) in se izkazali za najbolj ČUDOVITO publiko ever. Res. Saj sem že sodeloval v kar nekaj debatah na temo “lik i djela Damijana Šinigoja”, ampak ta je bila pa v vseh pogledih najboljša. Saj ne vem, ali je v redu, da te toliko in toliko zapornikov cmari po mislih, a o tem čisto zares nisem kaj dosti razmišljal. Odgovarjal sem, se pogovarjal in užival. Tri ure (s čik pavzo vmes) so minile, kot bi mignil.

In sem odšel domov. No, pravzaprav najprej ven. Iz zapora. In prisežem, da zrak na drugi strani drugače diši!

Pa še najboljši kompliment, ki sem ga dobil v zadnjem času: Človek je bral Očkov kotiček in se (tako je povedal) rolal od smeha, sojetnik v sobi pa ga je vsake tri minute spraševal, zakaj se smeje in da naj mu prebere. In mu je nekaj časa bral, potem pa se naveličal. In je človek potem knjigo sam prebral. Zakaj je to kompliment? Ker gre baje za edinega človeka na Dobu, ki v življenju ni prebral niti ene knjige! In je potem prebral vse moje tri. Spet, zakaj si ljudje še sami nalagajo dodatne kazni, ne vem, a tako pač je … Ako su lagali mene, ja lažem vas! Aja, na literarno dopoldne ga pa ni bilo, ker je bral mojo knjigo in zamudil na raport (ali nekaj takšnega) in je potem sledilo neko delo za kazen …

Aja, pa še nekdo me je vprašal, če poznam Miho Mazzinija. In sem mu rekel, da ga in da je Miha največji car in se je nemudoma strinjal, a vseeno dodal, da žeblja pa ne zna zabiti. Da mu ga je moral on (potem, ko je v zid Miha naredil že devet lukenj), po tem pa ga je poprosil, naj Miha kar piše knjige in se ne pusti motiti, za žeblje naj pa njega pokliče. Kolikor poznam Mihata, je verjetno to ponudbo še večkrat izkoristil (konec koncev je Gorenjec), če je vse skupaj res, pa ne vem. Tako so mi povedali …

Torej, Miha, nekdo, ki ti je nekoč zabil žebelj v zid, te pozdravlja!