Tikec legenda

Zgodbo bi lahko začel že daleč nazaj, ko je bila Tikčeva mama, naša mačka Mika torej, daleč naokoli znana kot najbolj promiskuitetno dlakavo stvorenje v našem koncu mesta. Ni bilo za zdržat, hiša ves čas pošpricana z mačjimi zaznamki, spredaj in zadaj horde mačkov, ki so čakali na našo Miko in ko so jo dočakali, veselju ni bilo ne konca ne kraja, zagotovo pa so povzročili kakšno travno tudi mojim otrokom, ki so mislili, da vsi tisti silni mački našo fukaro tepejo in so se sekirali …
Kakor koli, ko je Mika nazadnje menda že sedemnajstič v nekaj mesecih povrgla nekaj mladičev, sem imel vsega dovolj. Bi jo že prej peljal na steriliziranje, a je nisem, ker mi je še vsakega mačka po tem strošku povozilo in sem postal vraževeren (ja, lahko tudi rečete, da sem škrt, me ne prizadene!), tokrat sem se pa definitvno odločil, da gre radodajka pod nož.

Pa ni šla. Zakaj? Ker je (menda se to kaj pogosto dogaja v naravi) pri zadnji skotitvi povrgla pet normalnih mladičkov in enega retardinkota, ki je bil oplojen, ko so se ostali že debelo razvijali. In je bil potem ta retardinjo trikrat manjši od bratcev in sestric, so ga tepli in se izživljali nad njim, on pa se jim je poskusil v igri pridružiti, a kaj, ko je bil tako nerazvit in nedorasel, da še hoditi pravzaprav ni mogel. Se mi je smilil, to že, a pomagati mu nisem mogel, ker v življenju še nisem ubil toplokrvnega bitja in sem nekako upal, da bo kar sam napravil konec svojemu bednemu življenju.
In res je nekega lepega dne kar izginil. Izpuhtel v noč. Priznam, sem si oddahnil in si nisem preveč belil glave, kaj se je zgodilo, niti policije nisem klical ali forenzikov, zadovoljil sem se s hipno mislijo, da ga je odnesla lisica in to je bilo to. Da smo sredi mesta in da so bile edine divje živali, ki jih je kdaj zaneslo na naš vrt jež in dvakrat slepec, je bilo pa že preveč za razmišljat …
Potem sem pa nekega lepega dne ne dosti kasneje (menda smo komaj oddali zadnjo mačjo zalego, torej par mesecev recimo), na stopnicah v zgornje nadstropje srečal najbolj čudno stvorenje v mojem lajfu in se kar zgrozil. Bilo je nekakšna mešanica med siamskim mačkom in bengalskim tigrom, z odločno neproporcionalno glavo (preveliko, kakopak), z modrimi očmi, ki so tako navzkriž gledali, da če bi stvorenje jokalo, bi solze zagotovo na hrbet metalo, z zadnjim delom športno spuščenim kakor kakšen ferari, zvoki, ki jih je spuščalo, so bili nekaj med mijavkanjem in zavijanjem kojota … Skratka, šok je bil popoln. Res! Stvorenje je tekalo v krogu na zgornjem podestu, pred vhodom v taščin del in z vsakim krogom še nabiralo hitrost. Seveda sem začuden poklical taščo, da vidi to svetsko čudo, a ko je stvor zaslišal moj glas, se je očitno prestrašil, nehal tekati v krogih in se s polno brzino zaletel v zid. In obležal. Z odprtimi usti sem opazoval zadevo in razmišljal, če ne bi morebiti Darwin ob takšnem odkritju že ploskal z ritjo, ko je končno prišla moja preljuba tašča in zadevo nežno pobrala s tal.
»A si Tikca prestrašil in se je zaletel v zid?«
Tristokosmatihmedvedovnazaj, kar nisem mogel dojeti. »A?«
»Malo bolj slabo vidi pa prostorska orientacija mu dela težave in če se prestraši …«
Ojoj, ojoj. Bitje, za katero sem bil prepričan, da se je ob srečanju z zidom ubilo, je počasi prihajalo k sebi, postavljeno na tla je spet začelo bežati v krogih …
Evo, tako sem spoznal Tikca. Skrivnost izginotja tistega mačjega retardinjota je bila torej razjasnjena! Usmilila se ga je moja tašča in ker je vedela, da bi temu nasprotoval, ga je imela zaprtega v sobi kot kakšnega hudo prizadetega sorodnika, ki ga obiskom pač ne kažeš … In res mi ni bilo všeč všeč, da imamo toliko mačkov (pa še psa) pri hiši, zato sem Miko, našo znano radodajko, namesto k veterinarju hvaležno odpeljal k prijatelju na kmete, kakšnih trideset kilometrov proč. In je bila stvar zaključena. Saj bi odpeljal Tikca, a bogec je bil tako grd, da ga nihče ne bi vzel pa še skoraj 24/7 oskrbo je potreboval …
Tikca torej nisem videval, ker sploh ni zapuščal taščinih prostorov, Mika je bila pa daleč. Dokler seveda po dveh mesecih ni prišla nazaj (in sem potem borko res zapeljal k veterinarju in je zdaj že kakšnih devet let mir pri bajti in ni nič ženinov okrog hiše, le frdamana mačka še zdaj ne more pozabiti, kaj sem ji storil in me ne mara!), vmes se je pa tudi Tikec že tako ojunačil, da je občasno do hodnika prišel, če je tašča pozabila zapreti vrata in sva se tudi nekako navadila drug na drugega. Ne morem reči, da sva postala prijatelja, a drug mimo drugega sva kljub vsemu lahko živela brez večjih težav.
Moram priznati, da mi ga je bilo včasih, ko tašče ni bilo doma in je bitjece zatavalo na hodnik, prav zanimivo opazovati. Tekal je neumorno v krogih in se ni znal vrniti nazaj v sobo kljub odprtim vratom, enkrat je pa celo na stopnico padel in ni znal več nazaj gor splezati in je hodil tri ure samo levo in desno po stopnici. Ne vem kdo je bil bolj mentalno prizadet – ali maček, ki ne zna skočiti na stopnico ali jaz, ki sem ga tri ure opazoval?!
Enkrat je bilo še posebno zanimivo, ko sem ravno prišel z vrta in je z neba padel prav on. Pred moje noge. In takoj sicer poskušal zbežati v divjih krogih, a mu ni šlo najbolje. Takrat sem ga menda prvič prijel, koliko se spomnim. Za vrat, kakor se prime mačke in ga odnesel k tašči. A sem že med hojo po stopnicah ugotovil, da je ubogi retardinjo izpustil dušico in se preselil v lepši svet. Mi je bilo kar malo hudo za taščo, ki je resnično čudovit človek, a ko sem ji prinesel crkovino, ni bila videti kaj posebno pretresena.
»Maček je padel in se ubil,« sem sočustvujoče rekel.
»Ne, ne, kar na tla ga postavi, bo že, če ga primeš za vrat, se mu nekaj prekine in potem ga moraš samo po ritki in je …«
Nejeveren sem zadevo postavil na tla, previdno, ni se sploh premaknila, obležala je kot mrtva. Tašča ga je potrepljala po ferarijevsko spuščeni koščeni ritki s krivljastim repom in ravno ko sem pomislil, da je nekaj takšnega nazadnje uspelo Kristusu, je Tikec oživel, parkrat divje otresel glavo, kot bi prišel iz vode, recimo, potem pa brez nepotrebnih krogov udaril direktnega v televizor in omamljen in utrujen obležal v ljubečem taščinem objemu.
»Pa sej ne moreš verjamt,« bi rekel Goran V.!
S to njegovo napačno napeljavo sem se še parkrat pohecal, vedno znova me je fascinirala ta njegova reinkarnacija, potem me je pa minilo in sva spet živela drug mimo drugega.
Dokler letos nisem prišel z dopusta in je tašča povedala, da je ubogemu Tikcu, ki je dopolnil skorajda osem let, dokončno scvrlo varovalke. Menda je bilo dan pred našim prihodom domov v Novem mestu grozno neurje s hrupnimi strelami in bliski in se je Tikcu dokončno odrolalo. Ali pa je kaj prišlo v kakšno resonanco, vse tisto bliskanje pa to, bogsigavedi, končno in neizpodbitno dejstvo je bilo, da je s Tikcom konec. Se je zaganjal v zidove, poskušal skakati po pohištvu (a seveda vedno znova zgrešil!) in spuščal je čudne glasove.
Takšna je bila taščina anamneza a ker je bilo že pozno, smo se odločili, da ga k veterinarju po injekcijo za pančkat odpeljemo šele naslednji dan, ko so uradne ure za krematorij. A ker se ga je tašča malo bala, ga je zaprla na balkon in ker je ubogo bitje prvič spalo zunaj, je spuščalo še bolj čudne glasove, jaz spodaj sem pa popizdeval, ko sem sedel ponoči na vrtu, bral časopise (bil sem na morju, ne pozabite in se jih je kar nabralo!) in mislil, da so nekje blizu neki pijančki v kakšen ravs padli. Me je po uri ali kaj vseeno postalo malce strah in sem se preselil raje v hišo …
Kakor koli, ko sem naslednji dan poklical taščo, če bova retardinjota odpeljala k veterinarju, je srečna povedala, da ne bo potrebno, ker mu je očitno noč na prostem koristila, je malo kontepliral in razmišljal in prišel k sebi. In tako je Tikec ostal.
Do prejšnjega tedna, ko je nehal jesti in kar vidno hiral in smo ga res morali odpeljati. Da mu skrajšajo muke. Priznam, ni mi bilo popolnoma vseeno in dasiravno na grob ne bom hodil, se ga bom še kar nekaj časa spominjal.
Prišel je tiho in odšel v legendo!

P.S. Poleg Tikca smo imeli tudi Rikca, polha, ki se je zatekel neke jeseni k nam in smo ga dali v kletko in ga kot v Janku in Metki fotrali, da že čez nekaj dni ni več mogel ven in je bil največji polh, kar sem jih kdaj videl, ker ga je tašča ljubeče hranila z lešniki in orehi in vsem, kar je imel rad, a ga je kmalu pobralo. Imajo žal krajšo življenjsko dobo. Bil je pa res tako ogromen, da bi iz dveh takšnih lahko naredil kučmo, kar tašča ni rada slišala niti v hecu, ampak o njem ne bom pisal, ker je prehitro odšel in je legenda prihranjena samo za Tikca …