Revija Rast je podelila nagrado za najboljšo angažirano kratko prozo, zmagala je Brulčeva. Bil sem sicer v komisiji, a absolutno ne gre za nepotizem ali korupcijo ali kaj tretjega, zgodbe so bile podpisane s šifro in prvo mesto je komisija izbrala soglasno! No, danes je bila krajša slovesnost, Staša je prebrala zmagovalno zgodbo. Car Matjaž je sedel poleg mene in sem ga opazoval in sem točno vedel, kaj se mu plete po glavi.
Zakaj sem vedel? Ker sem lani enkrat “nastopal” v Srbiji s svojo kratko zgodbo. Zakaj sem jo napisal takšno, kakršna je, je morda vprašanje za dr. Frojda, zakaj sem se odločil za prevod in branje prav te, je pa menda vprašanje za tramvaj komando. Kaj pa vem. Vsaka druga beseda je kletvica, sam sex in blovđobi itd itd … Ko pišeš, je kul in smešno in vse, ko jo, sam seveda, bereš, je tudi kul in smešno in vse, ko pa jo v tuji državi bere mlada in lepa igralka (ki seveda zardeva prek ušes!), poleg tebe pa sedi dekanica fakultete, katere častni gost si in cela prva vrsta nekih pomembnežev, ki se kar vidno poskušajo oddaljiti od tebe ali se vsaj skriti v fotelj zaradi zadrege, tudi tebi zardijo ušesa! Jah, nihče ni car, niti jaz (žal) ne …
Evo, še stavek ali dva iz Matjaževe zgodbe, ki, kako prikladno, govori o dreku in sranju, da vam bo jasno, zakaj je imel rdeča ušesa! Med poslušalci pa seveda sami starejši in ugledni gospodje in gospe.
… Spoznavam, da ljubim vonj lastnega govna. Ko sem se zjutraj sklanjal nad školjko in vpijal omamni vonj, je v mene vstopila nekakšna svetloba, nekakšna nova moč, ki je do zdaj nisem poznal. Ožarila me je vzhičenost, s kakršno so se srečevali puščavniki v času zgodnjega krščanstva. Z gotovostjo trdim, da imam rad drek vseh ljudi, in žele bi si, da tudi oni vzljubijo moj drek … … Umazanija je nevarnost. Drek je subverziven. In ravno v tem leži njegova strašna moč, ki jo ima nad ljudmi. Morda bi bilo svet mogoče zamajati z odločnim nasprotovanjem enemu ključnih civilizacijskih smotrov: čistoči. Posvetilo se mi je: drek je upor. Zato je napak, da potrebo opravljamo skriti, sami in osamljeni med štirimi stenami naših kopalnic …
Res je, da je zgoraj prepisano (v celoti je zgodba objavljena v zadnji številki Rasti!) grobo iztrgano iz čudovitega teksta, ampak, jebiga, še celo jaz, ki sem njegov prijatelj in občudovalec in fen, sem se nehote malce odmaknil od njega! 🙂