Jelenov ruk

Zadnjič sva z Anžetom nekaj čez polnoč iz brezna plezala in zaslišala jelenov ruk in se pošteno usrala in sem potem to zgodbo prodajal naprej, pa sta se takoj prijavila Robert in Grdin, da bi šli pa mogoče ta petek, ko bo polna luna, malo po Kočevskem rogu vandrat in zveri poslušat.

Ker kot pošten garač v petek zvečer itak nimam kaj početi,  sem pobral še Klemija, s katerim sva odšla najprej na jamarski sestanek in potem še na kebab in potem še na kofe, da sta se vrla pobudnika lahko od posla odtrgala, okoli enajstih zvečer, ko je lunca že polno sijala, pa smo že divjali proti Rogu. Nekje pri Dolenjskih toplicah se je na armaturi prižgala hudičevo močna rdeča lučka, za katero sem ves čas mislil, da pomeni pomanjkanje olja v motorju in sem ga dotakal in dotakal, potem se je pa izkazalo, da signalizira nizek nivo zavorne tekočine. Ki jo je v bistvu dovolj, le kontakti na Ladkotu so zaradi desetletij od njegovega rojstva in zaradi zlorabe v zadnjem letu malce čudni, a fantje tega niso vedeli in so zapaničarili. Da bi jih pomiril, sam zelo suvereno povedal, da so to Rusi naredili nekakšen light-show in da če prižgem radio, da tista lučka utripa po ritmu. Evo, nisem verjel, da bodo padli na to, a so padli in Klemi je prižgal radio. Oglasil se je en star disco komad iz osemdesetih in vsi trije so kot uročeni buljili v tisto rdečo lučko. Sem še malo pojačal volumen, potem pa začel v ritmu z roko mahati pred lučko, ki je tako – utripala. Potem sem še malo nehote zavijugal po cesti, med divjim smehom in vpitjem v avtu pa so se za nami prižgale modre utripajoče luči. Prvič, odkar z Ladkotom vihramo po cestah! Kot zakon spoštujoč občan sem seveda hotel zapeljati k robu ceste in ustaviti a so pametnjakoviči še med smehom vpili name, da ne smem, da moram ustaviti na prvem primernem prostoru. Ki ga ni in ni bilo, potem so se pa prižgale še sirene in sem kar ustavil.

Policista dolgo ni bilo k mojemu vozilu. Saj ga razumem, res, tudi sam bi pred časom k Ladkotu pristopil s strahospoštovanjem. Res. In ko je prišel in zahteval, naj odprem steklo, sem odprl kar vrata, ker sem mehanizem za spuščanje šipe pred kratkim pokvaril. Dal sem mu vozniško in prometno, v katerem imam press izkaznico in izkaznico Društva slovenskih pisateljev, a ga to ni zelo pomirilo, še posebej ni pomirilo njegovega kolega, ki je stal v varni razdalji in je bil pripravljen na vse. Saj ga razumem, pa tudi vi bi ga, če bi videli mojega Ladkota …

No, policist me je vprašal, ali smo jagri. Hja, to gre verjetno z avtomobilom, kaj pa vem, in še preden sem dobro razmislil, kaj odgovoriti, sem kar bleknil, da smo samo jamarji. Saj smo res, a vseeno … Modeli v avtomobilu so prasnili v smeh, jasno, jaz pa sem moral držati resen fris, ko sem opazoval povsem POVSEM zmeden policistov obraz. Bil je korekten, zelo, vljuden, a ko sem mu povedal, kdo smo, je zmrznil. Modeli so se v avtu rolali, policist me je gledal z nerazumevanjem, začel sem se še sam smejati.

“Ne, gospod policist, res smo jamarji.” In sem v dokaz pokazal nalepko jamarskega kluba, ki sem jo napopal na šoferšajbo namesto vinjete.

“Ja, saj to že verjamem, samo ura mi ne gre v račun! Kam pa greste?”

In ker sem že začel z jamarji, sem pač moral nadaljevati, ker če bi rekel, da gremo v Rog poslušat jelenov ruk, bi mi verjetno rektalno izmeril telesno temperaturo. In sem napletel, da imamo v nedeljo akcijo, da raziskujemo novo jamo (kar je res) in da gremo malo teren pogledat. In mu še kar ni in ni šlo v račun, kaj bomo teren ob polnoči pregledovali, a na koncu je vrnil dokumente, nas opozoril, naj vozimo previdno in nas izpustil …

Mi smo še bolj veseli pičili proti vrhu Roga, kjer smo pred rampo pustili vozilo in v lepi luni nadaljevali pot peš. Ker je Robert rekel, da je samo dvesto metrov in da je ful lepa jasa in da bomo uživali … No, zelo uživali nismo, ker nas je bilo strah, kljub temu, da Klemi niti za sekundo ni izpustil prsta s solzilca! Nekje po enem kilometru od tistih dvesto metrov se je pa še spomnil, da je že kar nekaj časa, kar ga je kupil in je malo pritisnil, da vidi, če zadeva še sploh dela in smo potem tekli kot brez glave. Sem ves čas molil, da ne bi res kakšnega medveda zagledali, ker bi Klemi zagotovo začel špricati kot nor in bi najebali le mi, žival bi se nam pa smejala … Vmes je še v edino lužo stopil in se opraskal z robidovjem, potem smo pa že prišli do mrhovišča. Kjer nas je čakala do polovice pojedena košuta. Ki je smrdela do neba. Vsi trije smo popizdili na Roberta, ali je znorel ali kaj, da nas je pripeljal tja, model pa je mrtvo hladno začel fotografirati. Smo že malo posumili, da hoče narediti en tak čuden samomor, ker se je skregal z bejbo, a nam je zatrdil, da ne. Da mu je samo ful kul slikat v mesečini. Halo?! Crknjeno košuto sredi Roga sredi noči?!?!

Smo odpeketali nazaj do Ladkota in na neko drugo jaso, veliko, s prežo, kjer naj bi poslušali ruk. A ker nas je kmalu začelo zebsti (Klemi pa je še lačen postal in je odšel v avto pojets rezervni kebab!), smo sedli v avto in poslušali radio. Robert pa je trapljal okoli in fotografiral, ko se je vrnil, pa nas je vprašal, ali smo slišali jelene. Nismo, jasno, ker smo poslušali radio …

Doma smo bili ob treh zjutraj in bilo je kul, le Ane ni bilo, ki sicer je za akcijo in adrenalin, a ne po hostah. Ker je kukr mestno dete. Ampak, kje v mestu je akcija in kje adrenalin?!? 🙂