Ladko životinja in pasja radost …

Hja, vsakič znova in vedno in venomer sem fasciniran nad to mojo rusko živaljo. Res! Ni vredna nič (ok, razen morda gum) in načeloma z njo delamo tako, da jo čimprej uničimo in kupimo drugo, manj zmatrano in razbito, a kar noče in noče crknit. Ma, vsak normalen avto bi že zdavnaj izpustil dušo, Ladko pa rine in rine in rine in ne crkne sploh! Ok, škripa in cvili in ropota in nerga in vse, a ga ni terena na tem svetu, da ga ne bi speljal. Prava ruska žival, vam povem …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=aYbGkgNSisQ[/youtube]

Je prišel po kosilu na mojo sončno teraso Robert tigra zdravit in sem mu poleg aspirina ponudil še kavo, ki jo je hvaležno sprejel, pa še nasvet ali dva je tudi potegnil za svoje ljubezenske težave. Kar mogoče ni najboljše, ker jaz sem že star on pa še samski in mlad in mogoče nasvet ni bil najboljši, a ker je (relativna) mladost objestna, je zakuhal mineštro, ki je še jaz ne bi maral pojesti, pa požrem ali serviram res vse! V hecu sem mu namignil, da mogoče bi pa namesto vljudnosti, ki očitno ne zapali, uporabil pravi moški pristop v smislu “dej se mau splahn dons, k bom zvečer mogoče kej naokrog pršu”, in je izjavo še potenciral, da se je sploh ne upam zapisati tukaj …

Kakor koli, mail zdaj v strahu in pričakovanju čekira na 3 minute in da bi ga spravil z neta, sva ga s Klemijem povabila na vožnjo z Ladkotom. Je šel z nama, jasno, samo sva pozabila, da lahko mail čekira tudi prek telefona (in ga tudi je, jasno, na 1,3 minute), zato sva izbirala bolj blatne in razrite poti, da ga je treslo in je vsaj malo pozabil na dobrobiti sodobne civilizacije …

_mg_3605 _mg_3613 _mg_3615 _mg_3621 _mg_3645 _mg_3651

Vmes smo se enkrat krepko zakopali v blato (jebemuvraga tem kmetom, k s traktorji povsem razrijejo poti pa se ti pol jebi), a je Ladko malo napel mišice in smo se izpacali, nas je pa zagrabila lakota in Robert je imel poleg ravno neke hrenovke, ki jih je kupil na bencinski in sir, pa smo malce prikurili in zadevo na žerjavico vrgli. Klemi, neučakan kot je, je tisto pasjo radost za trd kakec kar na ognju scmaril, da je dobesedno eksplodirala in je hotel potem še pod lučjo pogledati, ali je pečena in sva mu to oba odsvetovala, ker je potem zagotovo ne bi pojedel, Robert je fotkal in mail čekiral, jaz sem pa počasi (saj veste, leta in izkušenost) zadevo spekel in z užitkom pojedel. No, malce sem moral Klemija odganjati, ki je nagajal, fovšen, ker je bila moja boljše spečena od njegove, poskušal mi je apetit odvzeti s primerjavo hrenovke saj veste s čim, a se nisem dal. Sem bil lačen.

Vmes sem dragi prijateljici, ki danes v nedeljo praznuje okroglo obletnico, čestital predrojstni dan in se spomnil, da sem ji obljubil vožnjo z Ladkotom, ko bo še dvojka spredaj in obljubo hitro razširil še na divja trideseta in se je strinjala, potem smo se pa odpeljali domov. Kar je vedno težava, ker nikoli ne vemo, kje smo in še manj, kam bomo prišli.  A smo bili tokrat še relativno zgodaj pri Robertu na kavi, le fotk za moje pisanje mi ni mogel poslati, ker je sosed izklopil wi-fi (ki ga ne zna zakleniti) ali pa je na ruter vrgel jopico. Kakor koli, ko sem prišel domov, so me pa že tudi fotke čakale, ker se je ruter očitno resetiral ali pa je Krsto že snel vse tiste porniče, ki so zapacali linijo,  kdo bi ga vedel …

Na koncu pa še besedico za mojega prijatelja gozdnega inšpektorja Boruta: Borut, nobenga postopka spet, saj veš, da lažem ko pes teče, imam uradno, s štemplom! 🙂