Maneken

Saj nisem lep, jasno, za manekena so me vzeli, ker sem neumen. Poznate še koga, ki bi ga v nedeljo po kosilu poklical prijatelj, da rabi fotografijo pajaca na vrvi nekje v Kočevskem rogu in bi skočil kot izstreljen in se nemudoma pripel na štrik? Ne, jasno, se mi je zdelo.

Marko fotografira lepote Kočevskega roga, da se vidijo pravi proporci brezna, pa mora biti na fotki tudi človek. In je poklical mene, jaz sem poklical še Roberta, da na nesrečno ljubezen vsaj za hip neha misliti in sva skočila v Ladkota, pobrala še Marka, smo odbrzeli v Rog, jaz na štrik in dol (in potem tudi gor,  seveda!), Marko me je fotkal (dej se mal umir, kaj se pa tako guncaš na tistem štriku!), Robert pa je fotkal Marka, kako fotka mene …

In je šla nedelja lepo počasi pančkat, le še kostanj sem otrokom lahko spekel, ko sem domov prišel, smo bili pa že malo pozni in je soproga čisto malo postrani gledala, a ne zaradi mene, temveč zato, ker so se otroci za ponedeljkovo šolo malo pozno tuširali …