Živel 1. maj

Za prvomajske počitnice smo za zaključek jamarskega tečaja JKNM organizirali tabor pri Čaganki, naši najdaljši, najgloblji, najbolj umazani in oh in sploh jami. Sem pameten in izkušen in star in sem s sabo privlekel turbomaksimus blazino za napihnit, a sem seveda pozabil pumpo. In sem pihal, tako, tu pa tam, kolikor sem imel sape, dokler je nisem napihnil in skoraj crknil vmes, jasno, kadilec, kakršen sem. Saj sem jo hotel na avspuh Ladislava priklopit, a če bi ponoči spustila (kar seveda je!), bi crknil zaradi CO2 … Itak je potem v šotor nisem mogel spraviti, ker je bila prevelika, a spustiti je nisem hotel, sem raje po nesreči raztrgal (no, razširil!) vhod, pa itak je šotor že star, zato se ne sekiram preveč. Spal sem relativno dobro, dokler prasica ni do konca spustila in sem se zbudil na ledeni gozdni zemlji, ker armiča pa nisem prinesel, če imam turbomaksimus, ne, zato sem potem to zadevo zabrisal v smeti, zjutraj sva pa s Klemijem (in ostalimi, jasno) malo tečajnike nadzirala, potem se pa v jamo spravila na dnu nek kamin preplezat. Kaj je kamin? To je vertikalna luknja navzgor. Se ne sliši komplicirano, pa je, verjemite. Smo se že dvakrat spustili tja dol, da sprobamo novo plezalno tehniko z aluminijasto palico z lestvicami, za katero nas je navdušil Klemi. Jo je naročil iz Anglije, a ker smo bili neučakani in je palica predolgo hodila po pošti, jo je vmes kar sam napravil, a se je v najbolj nepravem trenutku, ko je ravno poskusil splezati previsno steno, zvila in je zvilo tudi njega, zato smo se odločili počakati na original. Mi je ves navdušen razlagal, kako so prvič plezali, ko mene ni bilo poleg in mi ni bilo najbolj jasno, pa je rekel, da bom itak videl, ko sva se na drugo akcijo spuščala skupaj, samo mi potem ni bilo veliko jasno, ker je na dnu Čaganke malo pobrskal med skalami in izvlekel dve debeli debeli kepi blata, ki naj bi bile tista famozna oprema za plezanje in mi je šlo kar na smeh, kaj je potem s tistim počel, pa nisem videl, ker sem ga spodaj varoval, on je bil pa previsoko v kaminu, da bi lahko videl, kaj počne. Sem ga namreč spodaj varoval in me je zeblo in mi je bilo dolgčas in sem bil lačen in sem ga z eno roko varoval, z drugo brskal za sendvičem, v tretji sem pa čik držal in sem se spotaknil in me je zabrisalo v steno in še dobro, da sem bil navezan na Klemija, da se nisem preveč poškodoval, njega je pa samo malo gor potegnilo, kar je itak namen, čeprav se ni povsem strinjal z mano …
Ko smo se tokrat za praznik dela spet spuščali na dno, je že vedel, da ne bo več v mojih varnih rokah temveč jaz v njegovih, sam pa tega še nisem vedel in sem se zatorej Jerneju in Anžetu, ki sta bila blatna, da ju ni bilo za spoznati, prav privoščljivo smejal. A samo, dokler nisem zvedel, da bom tokrat plezal jaz. Jernej mi je dal navodila, ki so trajala kakšnih pet minut, a sem ga izgubil že po trinajsti sekundi, Klemen me ja pa pomiril, da je vse čist simpl, samo malo razmisliti moram pa bo. Sem se torej zapodil kakšnih petindvajset metrov višje v ravfnk in ko sem prišel do zadnjega pritrdišča, začel razmišljati, po kakšnih dvajsetih minutah pa hotel dol, a me niso spustili. Bolj sem razmišljal, manj mi je bilo jasno. Večino je splezal že Klemi, kar je šlo strmo gor, Anže in Jernej sta v šestih urah premostila le kakšna dva višinska metra! Meni strokovnjaku sta pustila lažji del. Predstavljajte si, da plezate po bloku, pridete do balkona, splezate še pod njim, na njegovem robu pa končate in v akcijo pošljete mene. Bil sem tako visoko, da sem kukal čez balkon, gor potegniti se pa nisem znal. Ali upal, kakor hočete. Kakšni dve uri sem nekaj tolkel in vrtal in vijačil in predvsem klel, pa nikamor prišel, potem sem se samo še smejal. Kar koli sem prijel, je bilo blatno do amena, ključ za vijake sem recimo kar ob kombinezon pritisnil, brez bojazni, da bo dol padel. Kakor bi bil magneten, recimo, jaz pa železen. Ves čas sem iskal transportke, v eni je bil vrtalnik, v drugi plezalni kompleti za varovanje, v tretji pritrdišča, a so bile vedno tako zlimane, da je bila umetnost najti pravo! Po kakšnih treh urah matra, ko sem ves čas z nogami bingljal v zraku, sem končno uspel pribiti eno (relativno) dobro varovalo in zbrati vso moč in pogum, kar sem ju še imel in se potegniti čez rob, da sem pod podplati končno spet začutil nekaj trdnega in sem se lahko postavil na tresoče in prestrašene nogice. Vseh šest pritrdišč, ki sem jih do tedaj uspel pricmariti, sem začaral v sigo in jasno je, da sem si prvi čik prižgal s tresočo roko in z veliko težavo, saj je švic dobesedno gasil plamen. Bil sem že tako visoko, da me Klemen ni videl, a je zaslišal zippota in je protestiral, da ga zebe in naj se neham hecati in naj plezam naprej, a si užitka nisem pustil vzeti, zato je za pet centimetrov popustil varovalni štrik in sem od strahu tisti čik seveda pogoltnil in splezal še kakšen meter višje, kjer se je kamin razcepil na dvoje, kar pomeni še veliko veliko matra in sem tlako za tisti dan zaključil. A kaj, ko je potrebno še skoraj tristo metrov gor, preden lahko štemplaš kartico! Mi je Klemi hotel podturiti vrtalnik, a sem znorel in se je takoj vdal, da ga bo pač on trogal gor, meni pa je pustil dve majhni transportki z opremljevalno opremo, za katero sem šele zgoraj ugotovil, da je težja od vrtalnika! Po dveh urah ekspresnega spusta, po nekaj več ko peturnem garanju v kaminu in skoraj štiriurnem umiranju iz jame, sem jasno noč zagledal šele okoli enajstih zvečer! Umazan in moker ko najhujši prašič v svinjaku. Tečajniki, ki so vmes vsi naredili klubski izpit za pripravnika, so bili ob tabornem ognju veseli, jasno, in sem bil malo tečen ter jih vse skupaj prepričeval, naj se skupaj z mano izpišejo iz novomeškega jamarskega kluba in vpišejo v postojnskega, da bomo skupaj raje vlakce vozili, pa se niso dali. Nekdo mi je ponudil osvežilne robčke, da sem se vsaj za silo umil in sem šele na koncu opazil, da gre za toaletni papir, pa mi je bilo vseeno. Ni še bil uporabljen in če je za ritko dober … Tom je popoldne v kotlu skuhal čudovit pasulj in je tudi zame prišparal par krožnikov, zato je bilo ponoči v šotoru toplo, pa dež je tudi lepo polzel dol, ker je bila kupola zelo dobro napeta …
Praznik dela je uspel, ni kej, če se že med letom po riti praskam, se spodobi, da vsaj za praznik delam!