Klemi na kubik

Plan je bil lep: zjutraj v Čaganko, mal pobrazdat po blatu in dopustniške obloge skurit, pobrat opremo na dnu, da se jo opere za naslednje akcije, potem pa ven in lep večer ob tabornem ognju in šniclih na žaru ter par radlerčkih, potem pa v šotor in naslednje jutro domov. Načeloma smo se plana držali, le kofe pavz smo naredili preveč, saj kavice poleg mene ljubita tudi moja seka in Tico, ko pa enkrat riti dol damo v gostilni, prec debato udarmo, kukr da se že sto let ne bi videli, čeprav je med gostilnami največ pol ure vožnje … Kakor koli, nam je uspelo se relativno načrta držat, v jamo dol nam je šlo dobro in kar hitro, edino Jasno sem pozabil na minus dvesto in nekaj metrih po riti s štrikom nažgat, ker je bila prvič tako globoko, bo pa naslednjič fasala, nič zamujenega. Gor je šlo malo tžje, ker smo bili obremenjeni z dodatno opremo, a spet nič drastičnega, še posebej, ker je Tico zvit ko presta in je dol nesel par radlerčkov in jih malo nad dnom pustil, da se ohladijo, ko bomo pregreti ravno dobro začeli plezati. So pasali, se je lažje plezalo po štriku (ah, u kurac, kaj lažem, težje je šlo vsaj par deset metrov, dokler niso izhlapeli skozi kožo!), vmes smo pa še Ticotovo prasico olajšali za čokolado in sendviče, da je lažje vlekel. Malo pred vrhom sta še enkrat pomalicala, jaz sem pa potegnil, da zakurim, da bo žerjavica za šnicle pa to in da še po dnevu ven pridem. In sem prišel nekaj čez devet zvečer, je bilo še svetlo, da bi lahko medvede nebodijihtreba opazil, pa jih ni bilo na srečo, a ker se je hitro temnilo, sem se odločil zakuriti ogenj kar s karbidom. Sem v luknjico tisto pizdarijo natresel, polil z vodo in prikuril, pa je seveda tako usekalo, da še deset minut nisem nič videl, takšna velika svetleča eksplozivna krogla je bila. Las si na srečo nisem prikuril, ker jih nimam, jerjetno so pa dlake v nosu šle, a kaj bi to, smrad po karbidu je zagotovo tudi vse medvede, ki so čakali v zasedi, pregnal malo stran. Ogenj je torej zagorel, na plinskem sem pa še kofe pristavil, vmes je pa noč se spustila in veter se okrepil in je šumljalo in pokljalo, da sem mislil, da me bo vsake tri minute infarkt. In ker mi je bilo brez veze kar nekaj vpit, da medvedi ne bi mislili, da se jih bojim, sem sestro klical zelo glasno, celo še potem, ko je že ven prilezla, že čisto na koncu z živci, kaj jo toliko maltretiram. Sem ji po pravici povedal, da se ne bojim medvedov, le skrbelo me je za njo in sva potem kofetkala in naju ni bilo nič strah, dokler vztrajnost ni iz luknje prignala še junaka Ticota. Ki se še dobro slekel ni in kave in radlerja srknil med kajenjem, je že držal sekiro in vpil, naj beštije spizdijo. Majkemi! Takšnega junaka pa še ne, Klemi mu do kolen ne seže. Najhuje je bilo, da ko je zavpil, sva tudi midva skočila s srcem v hlačah in smo bili junaki tresoči prav jadni za pogledat, dokler se nismo pomirili, dokler Ticota ni spet zvilo. Za popizdit, res. Smo slišali prašice cviliti in smo še malo bolj naložili, potem smo enega idiota poslušali, ki je z motorjem po hosti nažigal, dokler nisem doumel, da motorja v divji hosti pač ne more biti in je tisto motorno zavijanje začelo na besno medvedje rjovenje spominjati, potem je Tico skočil pokonci in vpil nekam zelo blizu, naj spizdi v vražjo mater da drgač bo popizdil in ne bo odgovarjal in smo skupaj hrabro pogledali in je bila krastača, ampak velika in glasna, potem so srne menda tekle, kar ni nič hudega, dokler ne pomisliš, zakaj prasice tečejo, če jih morebiti medved ne podi, potem smo pa že tako daleč prišli, da ko smo čakali, da se šniclni spečejo, smo vsi trije stali s hrbtom tesno ob ognju in kakor tisti zadnji junaki v Alamu branili zadnji košček svobodnega ozemlja in nismo imeli več kam iti razen na ogenj in ko je Tico scal že kar od ognja, ker ga je bilo iz svetlobe v mrak par metrov stopiti preveč strah in ko smo k Ladislavu, ki je bil le ene deset metrov proč parkiran, hodili kar vsi trije skupaj kaj iskati, sem spoznal, da bom spal doma. In res, ko  smo pojedli in ko je Tico pribil, da bo še ene pet pivakov spil, potem bomo pa v enem šotoru vsi trije spali, on bo pa na sredini, sem začel pakirat in smo odpeletali domov. Nenapovedano. In v moji postelji je bila samo moja žena. Sem jo pohvalil, a sem vseeno, preden sem zaspal, še pod posteljo pogledal. Če je kakšen medved pa to, jasno! 🙂