Piknik plac

Miha je rekel, da je na dnu Čaganke našel prostor za bivakiranje, ki je carski, velik, vodoraven in s suhim blatom. Bivak plac seveda potrebujemo, ker je do dna že kar daleč in naporno in če potem še delaš (in delamo pa, delamo, ker Čaganka vsakodnevno vabi z novimi možnostmi, a žal ne lahkimi in enostavnimi), je ven prilesti potem kar jeba. In ker ravno še nisem imel preljube mi soproge doma, sem poklical Dejana, če bi šel z mano globoko v globino spat in je bil takoj za, Ticotu pa sploh nismo povedali, da bomo spali dol, ker itak ni bilo nobene potrebe. Sva se z Dejanom zmenila, da mu bova kar tam povedala in ker je tak znan junak, ki se hoste nič ne boji, je bilo itak jasno, da bo šel z nama dol. In smo v petek odpeketali, ne prezgodaj, da nam potem dol ne bi bilo dolgčas in da ne bi potem dol v zrak gledali in smo še v hosti pred vhodom šnicle s svinjskega vratu (že marinirane, direkt iz hoferja) na rešetko nad žerjavico vrgli, spili radlerček in ene štiri kave, malo pred polnočjo pa pičili v globino. Dobro, Dejan je bil pameten in je šel še odmetat, kar na silo, ker dol je to potem težje, moraš umazan kombinezon slečt, pa pas, pa podkombinezon in si že ves usran, preden se sploh userješ, ampak on je pameten in to lahko dela na komando, midva s Ticotom sva mu pa samo zavidala. Ja, dol smo šli s premišljenim načrtom: pridemo dol, gremo spat, vstanemo spočiti in začnemo tist kamin plezat, ki nas že kar nekaj časa matra in jebe, potem pa ne preveč zmatrani pičimo gor, če bomo pa ful zmatrani, pa še enkrat magari prespimo na dnu. In ker je obstajala možnost, da dvakrat prespimo, smo bili obteženi kakor za enotedensko morje. Res. Hrane za en mesec, kave še več, ker tega pa sploh ne sme zmanjkat, da ne govorim o čikih, ker če bi recimo na reševalce en teden čakali, potem moraš kadit, ko si živčen, ne?! Kar je seveda pomenilo, da smo bili obteženi ko bosanski konjiči, vsak po dve veliki prasici, ki na štrikih niti niso delale težav, čez ožine in meander so nam pa pile kri, da je Čaganka zagotovo slišala nekaj novih kletvic. Jaz sem svojo, ki se je že stotič zataknila, potem iz inata brcal ko nogometno žogo pred sabo in se šele čez čas spomnil, da imam noter plinski gorilnik in sem nehal s tovrstno raboto, pa ne zaradi eksplozije, temveč zarad kofeta. Le kako bi ga skuhal na svečkah?!

Dobro, dol smo nekako pritrogali, je bila ura švoh dve in smo stvari na križišču pustili in se prazni odpravili v severni rov in na dno, kjer smo morali pobrati hilti, ki je tam ostal od prejšnje akcije in smo ga nameravali potrebovati naslednji dan za našo akcijo, ko smo pa spet prišli nazaj do križišča, pobrali opremo in pičili v južni rov, sem pa v nezavest padel, ko sem na uro pogledal, saj je kazala šest zjutraj.  Smo potem pospešeno trapljali po južnem rovu in ne prav majhnih dvoranah in iskali tisto bajno piknik plac plažo Mihatovo, pa je seveda nismo našli. In ko je Tico vprašal, če sem jaz tist plac sam videl z lastnimi očmi al sem jima sam Mihatovo zgodbico prodal, mi je bilo v hipu jasno, da sem žrtev ribiškega pretiravanja. Od tiste plaže seveda ni bilo nič, na srečo smo našli vsaj dva približno ravna kvadrata, kamor smo lahko rit naslonili, noge so pa nekam u maloro v podor bingljale, ampak da bi med spanjem kam dol zlezli itak ni bilo straha, ker ko se enkrat na blato prilimaš, tam tudi ostaneš.  Okoli smo nametali ene miljon prižganih svečk za vzdušje, potem je bil pa problem vsaj približno čist v spalko pridet, kar seveda nobenemu ni čist zares uspelo. In od mirnega spanja itak ni bilo veliko, ker jaz brez glasbe ne morem zaspat, Dejan pa z glasbo ne. Ticotu je pa v bistvu glasba OK, ampak je rekel, da če bi še enkrat Majkla Džeksonija slišal, da bi pa znoru. Dobro, tole sem najprej mislil, da je rasistična izjava, ampak glede na to, da je bil Džeksoni na koncu skoraj enake barve kot mi (čeprav smo bili mi tako usrani od rjavega blata dol, da bi nas mimgrede kdo lahko imel za švoh črnce!) nisem delal scene. Samo opravičil sem se, ker imam na telefonu samo ene 700 pesmi, ki se začnejo ponavljati, če si dovolj dolgo v jami …

Ok, smo nekako zaspali in je bilo kar kul, samo glede na to, da nisem mogel cel v spalko zlest, ker sem nekam dol visel, me je malo zeblo in sem se zbujal in sem pa tje kakšen čik prižgal, Tico mi je pa tu in tam pomagal pri tej raboti, Dejan je pa smrčal do boga in se ni pustil motiti, enkrat se je pa še na glas nekaj hihital in momljal in se sploh nisem upal pogledati proti njemu, ker sem bil prepričan, da je spal v šotoru z erotičnimi sanjami, ampak potem se je enkrat vmes tud on zbudil za par minut in začel stokat, da to je pa en kurc, da sploh ne more spat in da to nikamor ne pelje pa take je stresal, da sva ga kar nejeverno gledala, še bolj pa potem, ko se je odpravil scat in se je ves oblekel, s škornji in kombinezonom vred, potem pa stopil tri korake proč. Jah, je rekel potem, da se ni čist prebudil in da ne ve, zakaj se je oblekel, ampak da spal pa skoraj da ni … Spati v jami je prav zanimivo pravzaprav. Je čista tišina, če seveda odmislimo težnje hoferjevih zrezkov priti ven pogledat kakšna je situacija, še posebej so bili vztrajni Ticotovi, ki so tako ropotali, da če bi imel pri vratu spalko zadrgnjeno, bi se zihr napihnil kot balon in bi lahko spal pod stropom! Drugače pa kar pozabiš, da si skoraj tristo metrov pod površjem, le ko zakašljaš tako odmeva, da se spet spomniš …

Kakor koli, sem vmes ene parkrat tud jaz zaspal in ko sem se potem končno odločil, da mogoče bi bilo pa dovolj in sem na uro pogledal, bi me pa kmalu kap, ker je bila že čez poldne. Tema pa še kot ponoči! 🙂 Sem najprej skuhal en močen močen kofe, da smo uč odprli, potem pa še juhico za pogret pa še sendviče s papriko smo čvaknili in potem počasi tisto svinjarijo pospravili.  Dejan je bil malo žalosten, ker je popolnoma novo spalko zasral do amena, ampak je potem rekel, da bi jo itak moral oprat, ker mu je mali nekaj not pustil in da ga je vonj bolj motil kakor blato. Problem je bil, da dol stvari v prasice nismo mogli tako lepo zložiti pa še dodatno smo morali hilti ven nest in smo se kar mimogrede odločili, da delali pa ne bomo, da gremo kar ven. In smo gor še bolj crkovali, dasiravno tudi lepih trenutkov ni manjkalo. Recimo tisti, ko sem že plezal sedemdesetmetrco, na katero štartaš iz jezera. Sem konec štrika vrgel na polico, da ni bil v vodi in Dejan se je vpel na napačen konec (ne tisti, ki je vodil na vrh) in je močno zakoračil in hrbtno čofnil v mehko blato in vodo. In je kar ležal, ker mu ni bilo jasno, kaj se je sploh zgodilo, meni ene trideset metrov višje je bilo pa v hipu vse jasno, samo se nisem smel smejati, ker bi mi zagotovo kaj naredil. Mu ni bilo najbolj prijetno, ko mu je tista brozga prilezla za ovratnik, domnevam …

Ven smo pokukali okoli osmih zvečer in ker je bil še dan in je bilo toplo, smo še enkrat na ogenj šnicle vrgli in ene par kofetu udušli, potem pa k meni domov na kavo in klepet, ker nismo bili dovolj dolgo skupaj …