Relativnostna teorija

Zadnjič sem se nekje globoko dol z zavoro pripel na zelo blatno vrv in ker iz izkušenj vem, da blatna vrv drsi do nezavesti, sem jo poleg v zavoro vpel še v dodatno vponko. Saj veste, večje trenje, bolj počasi gre. Nobena umetnost, čista fizika. A ker je bila vrv res zelo zelo blatna in ker nekaj izkušenj imam, sem jo v dodatno vponko vpel kar dvakrat, da bo bolj držalo. Oziroma, da bo šlo dol bolj počasi. Vse po pravilih, sem kar samega sebe potrepljal po hrbtu, ker zelo velikokrat kakšen korak kar preskočim in je potem sranje, previdnost je mati modrosti pa to, a ko sem se z vso težo obesil na vrv in z nogicami zabingljal v zraku visoko nad tlemi kakor kakšna sušeča se salama v dimnici, sem se spomnil, da dodatne vponke nisem privijačil. Sem se nehal trepljati po ramenih, a vponke vseeno nisem privijačil, ker itak je šlo za samo ene švoh dvajset metrov in vrv je bila v vponki kar dvakrat vpeta in kaj hudega pa tudi ne more biti, jebemuvraganazaj, se mi je cmarilo po možganih dalj časa kakor bi ga porabil za privijačenje, potem sem se vmes pa itak že prepričal, da je vse ok in da preveč previden pa tud ne smem bit, ker kam nas pa to pripelje, sej če bi bil previden, še vojne ’91 ne bi dobl pa takšne sem cmaril in sem kar stisnil zavoro na ful, z desnico pa krepko prijel vrv, s katero iz zavore prek dodatne vponke nadzoruješ hitrost spuščanja. In še preden sem malce okoli pogledal, v kakšno brezno se spuščam, je že nekaj kovinskega škrtnilo in sem krenil dol. Hitro. In se je pokazala relativnostna teorija časa v vsej svoji razkošnosti, saj sem menda drsel dol ene dve sekundi samo, preden sem se totalno usral in vse izpustil in sem se potem avtomatično ustavil, ampak meni je dogajalo ene deset minut po tamalem! Res. Ko je kovinsko počilo, sem imel še veliko časa, da sem si rekel uuuuuuuups z veliko u-ji in je še potem kar nekaj časa minilo, preden sem se začel pospešeno spuščati in ene par minut sem z desnico štrik vlekel in stiskal, pa seveda ni pomagalo in upočasnilo, kaj šele zaustavilo, ker je bilo vse blatno do amena, a čeprav je trajalo toliko časa, vmes nisem uspel pogledati na blaten kup v naročju, da bi videl, kaj je šlo narobe, čeprav sem imel pa veliko časa na razpolago, da sem mirno ugotovil, da je zihr bremza šla in da zdaj sem pa dokončno res na karbit pljunil ob najbolj neprimernem času in sem imel še dovolj časa razmisliti, koliko časa bom dol pikiral in ali bo bolelo al se bo samo luč ugasnila. Jp, časa več ko dovolj za milijon misli, čeprav zavpiti pa nisem imel časa, ne vem, zakaj, mi je pa uspelo tako ritnice skupaj stisniti, da tisti hoferjevi zrezki niso imeli nobene šanse ven pokukati, čeprav so prej v trebuhu ves čas glasno opozarjali, da bo treba it. Pa se je vse skupaj potem tako rešilo, da ni bilo potrebno iti, kar je tudi edina dobra plat tega. Sem se potem tam guncal gor in dol in malce razmišljal, kaj se je sploh zgodilo (vrv, dvakrat vpeta je nekako ven skočila, ker vponka ni bila privijačena in ni bilo več trenja in je krenilo) in mi je bilo še najbolj čudno, ko sta mi Dejan in Tico dol vpila, kako super da je to zadnje brezno, ker sploh nista opazila drame, ki je zame trajala kar dolgo dolgo časa. Ampak, evo, sem zakompliciral, Baco je to bolj kratko in jedrnato pojasnil:

V postelji:
–  Pogledaš na uro: 6:30
–  Pogledaš čez 5 minut: 7:45

V službi:
–  Pogledaš na uro: 14:40
–  Pogledaš čez 20 minut: 14:41