Črte in črtice

Nagnil se je skozi okno. Na desno, proti Prešernovem trgu za visoko dvignjenim rdečim dežnikom je hitela gruča japonskih turistov, v drugo smer se je pomikal krohotajoči se trop študentov. »Alora, kam zdaj?«, je rekel eden od njih, ko se je smeh polegel. Grad, ki se je molče dvigal nad njimi, je bil po dežju kot umit. Vdihnil je svež zrak, se s prstov spustil na tla s celim stopalom, da je pod njim zaškripal stari parket ter pustil okno priprto. V trenutku, ko se je obrnil, je zaslišal vzklik. Pogledal je spet skozi okno in jo zagledal. Ni vzkliknila ona, nek moški, ki ga je mimo vozeči avtomobil pošprical, je v jezi in presenečenju zapiskal visoko kakor ženska. Zihr ga v rit dobiva, je pomislil in ga nemudoma izrinil iz misli. Ni bil pomemben. Tam je bila ona. Ona. Prižgala si je cigareto, nekajkrat brez užitka potegnila, potem pa večkrat neučakano pogledala na zapestno uro. Ta gib je poznal, ta pogled na zapestno uro, kako je stegnila levico, da ji je pokukala spod rokava, jo potem rahlo upognila v komolcu in deloma obrnila, da se je majhna številčnica dobro videla. Ima še vedno isto uro? Ma, saj ni pomembno, je pomislil skoraj glasno in nenadoma oživel. Ker se je odločil. Hipno in brez oklevanja, kar sicer ni bilo najbolj značilno zanj. Kar čutil je, kako mu je srce začelo biti hitreje, koža se mu je nasršila. Akcija! Tokrat ne bo pustil, da mu uide! Ne, tokrat ne. Pomislil je, da bi si obul čevlje, ko je zapuščal stanovanje, a je bil že skoraj na stopnicah in se ni hotel vračati. Ni hotel več izgubljati časa za nepomembne stvari. Dovolj je bilo, dovolj dolgo jo je lovil, dovolj dolgo je čakal, da se mu nasmehne priložnost! Pritekel je iz hiše in se na pragu sunkovito ustavil, kot bi se zaletel v neviden zid. Ni ga zaustavila sopara, ki se je dvigala z razbeljenih tal zaradi kratke poletne nevihte. Niti se ni zaustavil, da bi se ogledal, da bi videl, kje je. To je opazil že v sekundi, ko je odprl vrata, imela je še nekaj dimov in vedel je, da prej ne bo odšla. Ne, ustavil se je zaradi črt. Črt, ki ti lahko uničijo življenje, če nisi previden. Previdno je stopil na pločnik in zelo pazil, da ni stopil na razpoko v asfaltu. S kotičkom očesa jo je še opazoval, potem pa ga je vzorec črt in črtic na asfaltiranemu pločniku povsem potegnil vase. Mu na čelo priklical kapljice znoja, tako močno zbran je bil, ko je pazil, da ne bi stopil na kakšno črto ali razpoko. Nekatere so bile zaradi kratkotrajnega dežja napoljnjene z vodo in so bile videti kakor odprte žile, po katerih se pretaka življenjska tekočina. Dobro je vedel, da je to past, da so z vodo napolnjene še tisočkrat bolj nevarne in škodljive! Previdno je stopal po zamršenem mozaiku in le tu in tam za hip dvignil pogled, da je videl, če je še tam. Dobro, še par dimov ima, je hvaležno pomislil, ko se je trudil ne stopiti na črto, čeprav je vedel, da mu ne bo uspelo. Pod pritiskom nikoli ni bil dober, pa še krokse je imel obute, široke in okrogle, s katerimi se je nevarnostim komaj izmikal. Le zakaj nisem obul čevljev, si je očital, ko je opazil, da je odvrgla pokajeno cigareto in jo zmečkala z desno nogo. In zakaj kurci od mesta še niso ven vrgli asfalta in vgradili granitnih kock, kakor jim je že tisočkrat pisno predlagal?! Se bojijo, da bo prišla nova revolucija in bodo revolucionarji orožje kar iz tal bezali?! Zbrano in previdno se je prebijal proti njej in niti enkrat ni naredil napake, niti enkrat ni stopil na črto. Saj enkrat ali dvakrat bi lahko in bi se potem zavrtel okoli osi in pljunil in bi bil rešen, a namerno napake ni hotel narediti. Ni vedel, kaj ga čaka naprej. Včasih prideš v situacijo, ko napako enostavno moraš narediti, ker ne gre drugače in je kvizkota zatorej hotel prihraniti za takšno priložnost. Pot do nje ni bila nemogoča, le težka. Ker je bil dovolj zbran in previden, je prišel do nje brez napake. In je bil kar zadovoljen, čeprav nje tam ni bilo več. Previdno se je sklonil in pobral pohojeni čik. Hm, spremenila je znamko cigaret …