Vsakič, ko se nam v jami pridružijo jamarji iz drugih krajev, nekako želim zapisati, da je bila akcija z mednarodno udeležbo. Dobro, res je, da smo sicer vsi Slovenci, ampak med nami so gromozanske razlike, smo sproti ugotavljali. Recimo, pri nas na Dolenjskem sem tisto plosko z alkoholom silil do nezavesti, ker je bila samo še do polovice polna in se mi je zdelo, da je nima smisla dol vlačit, Marko z Gorenjskega je pa povedal, da oni pri polovici pa nehajo ponujat, ker jo je samo še pol. Ali morda malo več …
Ampak, kakor koli, deset se nas je v soboto spustilo v Čaganko z zelo ambicioznim načrtom del. Poljanska gora je bila že zasnežena, zato sem spredaj oral jaz z Ladkotom, da fensi jamarji od drugod ne bi poškodovali službenega kombija z na cesto podrtimi drevesi. Oblačili smo se v mrazu in smo vsi komaj čakali, da gremo v podzemlje, kjer je bilo močno topleje. Lepo nas je bilo videti vse čiste in rdeče (in jamarje od drugod tudi nasmejane), kajti ven sem vedel, bomo prišli povsem drugačni. Dol je še nekako šlo in ko smo na križišču, kjer naj bi se razdelili na različne delovne skupine, udarili še eno malico, mi je bilo žal, da sem Dolenjec, kajti resno sem razmišljal, da bi šel malo stran od vseh in si skodelico kave iz termovke privoščil v samoti, saj sem vedel, da ko jo bom ponudil, bo za razliko od viskija v momentu šla, kar se je potem tudi v resnici zgodilo. Potem je ena skupina z mednarodnimi gosti odšla na dno na širjenje obetajočega ozkega meandra, kjer je seveda scalo kot iz škafa, da so prijatelji takojci spoznali, iz kakšnega testa smo Dolenjski jamarji, ko v takšnih razmerah delamo non stop. Na tem mestu so že začeli (glasno) preklinjati, nekateri so potem s tem nadaljevali do vrha, nekateri pa ne, ker jim je za stokanje prej zmanjkalo moči, ampak Marko ni obupal, on je imel z nami in našimi blatnimi jamami spolni odnos do vrha in še naprej. Hecna je bila Ema. No, ne hecna, drugačna. Vljudna do amena, pravzaprav še preveč, vsakič, ko sem ji sporočil, da je štant frej ali kaj podobnega, se je zahvalila, kar me je celo malce motilo, če sem iskren, ko je pa začela malce preklinjati in se ni več vsakič zahvaljevala (roko na srce, sem jo sicer sam poprosil za to, ampak na začetku se tega ni držala), me je pa spet skoraj motilo …
Z akcijo smo bili vsi zelo zadovoljni, ko smo po kakšnih šestih urah dela počasi zaključevali, saj smo na dnu pripravili dobro izhodišče za naslednjo ekipo (Anži, Bor, Marko in jaz), preopremili kamin in celo kakšnih deset metrov višje splezali (Matjaž in Klemi), Tico in Dejan pa sta plac za bivak zravnala in povečala, da bo, ko bo potreba, tam veselje počivati. Ostali so pa delali vsakega po malem, niso samo roke križem držali. In ker nas je bilo deset, smo se ven odpravili relativno zgodaj, kajti toliko jamarjev na štrikih gre počasi. Sam sem lezel za Dejanom, ki je na koncu vsakega pritrdišča hotel enega prižgati, a sem priganjal, dokler nekje na sredini ni znorel in se uprl in sem popustil in se mu pri čikanju pridružil. Sem ga opazoval, umazanega in utrujenega, se je kadilo iz njega ko iz indijanskega konja, potem sem se pa v njegove rokavice zagledal. Je gor nase nataknil najbolj fensi šmensi viledine gumijaste rokavice za posodo prat in čeprav sem ga opozoril, da niso najboljše za v jamo, da se bodo strgale, se ni dal. In je zdaj kadil in sem si zadevo lahko v miru ogledal. Seveda ni imel nobenega prsta več, so se strgali in odpadli, a je bil itak tako usran, da sploh opazil ni tega, dokler mu nisem povedal. On se je namreč bolj ukvarjal s tem, kako pločevinke piva in radlerja zaščititi, da se v transportni vreči ne bi razletele, kar se mu je zgodilo, ko je prišel na dno. In ni šla samo tekočina v maloro, ampak tudi sendviči so potem imeli zanimiv okus, pa prva pomoč se je napojila s tem … Je razmišljal, da bosta s ticotom iz armafleksa takšne fensi šmensi srajčke sešila za vsako piksno posebej in je imel pri tem razmišljanju zelo resen obraz, dokler ni odprl Ticotove transportke (ne vem zakaj jo je on trogal gor) in znorel, ker je bila noter še polna plastenka vode (iz pipe), pa sendvič … Vodo je zlil, sendviča pa ni upal stran vreči, sam je zagrozil, da bo naslednjič preveril, ali je Tico vse pojedel in popil, preden bo spet šerpa zanj …
Ven smo pokukali v dež s snegom, a sem vseeno zakuril (ker je Tico skuhal kavo in jo je ob ognju lepše piti, pa še drugi so vsaj dve uri ven kapljali), skoraj zadnji je prišel ven Marko, ki je imel kljub utrujenosti spolne odnose kar z vsemi nami Dolenjci, mu še ni zmanjkalo moči. A ko je malo prišel k sebi, je vseeno priznal, da bo zdaj vsakega Dolenjskega jamarja pripravnika, ko bo prišel k njemu na izpit za jamarja, vprašal, če je bil na dnu Čaganke (in vsak pošten jamar pripravnik z Dolenjske je na dnu bil, seveda) in če bo odgovor pritrdilen, bo izpit napravil brez dodatnega preverjanja znanja! 🙂
Smo se nazaj grede še v Črnomlju na pici ustavili in so vsi leteli na sekret umiti se, jaz pa ne, ker ni lepšega kakor pustiti blato v ušesih da se posuši, potem pa ušesa vihaš in čutiš, kako blatne hraste odpadajo. Res. Sicer sem pa malo žalosten. Zakaj? Zadnjič sem si v Merkurju privoščil svojega prvega Jusufa, takšnega lepega, oranžnega. Sem ga nesel na dno in tiboga kako ta Jusuf skale lomi, z njim ni heca, vam povem. Saj menda se ga po domače kliče pajser ali lomilka, ampak je res tako jusful, da sem svojega ljubkovalno prekrstil. A sem ga pustil dol, ker bo tam bolj uporaben kakor pri meni doma in me zdaj malo skrbi, če je z njim vse v redu pa to …
