Danes sem malo starejši prijateljici nekaj o starosti stokal pa to in me je v rit poslala, da nimam kaj stokat, da njena najlepša leta so bila od 49 do 60, ko je bila vmes na novo noro zaljubljena, da eni drugi pisateljici so pa najlepša leta bila od 60 do 70, zdaj se mi zdi, da jih ima nekaj čez 80. In me je malo v dobro voljo spravilo tole, res, optimizem je ok, čeprav mene je bolj vizualizacija odobrovoljila, ko sem si predstavljal, da me bo preljuba soproga zvečer v postelji čez ene 30 let poprosila, če ji ušesno mečico pogrizljam, kakor sem to včasih delal in bom nejevoljno zagornjal, potem pa protezo iz kozarca vzel in se vrgel na posel al pa bom v trgovini v vrsti pred blagajno čakal in me bo kakat pritisnilo, pa se mi ne bo nič mudilo, le iz vrste bom stopil do police z revijami in v plenico pritisnil …
Jep, najlepša leta šele prihajajo, se jih pravzaprav že veselim. Res. Vse je samo stvar percepcije po moje … 🙂