Zunanji pogled

Dragi Markec je danes predlagal, da bi moral prostor za svoje nebuloze občasno odpreti tudi drugim, da človek dobi širšo perspektivo, kar morda ni najbolj neumna ideja, a le komu bi se ljubilo pisati, se vprašam, potem se pa spomnim, da en takšen zapis pa že obstaja, saj je akcijo v Čaganki opisal tudi (drugi) Marko in jo samo prelimavam z njihove strani:

*?#$”!%& pa Dolenjske jame!
Ampak družba je pa fajn! Še danes ne vem, a naj bom vesel, da sem bil deležen povabila v Čaganko, ali je šlo zgolj »dajmo se enemu malo smejat« in sem bil jaz tisti, ki je nasedel tej Dolenjski fori. No, pa kaj čmo – kakršenkoli je pač bil namen – fajn smo se imeli …

Prejšnji torek dobimo email od Šinija, da bi on in Klemen šla širiti meander dol nekam v njihovo igralnico v Čaganko. Že tolikokrat sem ga na suho naokoli prinesel, da nisem imel srca – berite: izgovora – da bi ga še enkrat in sem potrdil udeležbo. S seboj sem želel potegniti še koga iz našega društva, ampak sem imel občutek, da so vsi brali Šinijev članek v Jamarju in so našli boljša, predvsem pa čistejša opravila za čez vikend. Pride sobota, (pre)zgodnja ura, nabašem robo v avto in že drvim proti NM. Do mostu, desno, takoj čez most zopet desno in prvi Petrol na levi strani. Hja, ko bi imel tako natančen opis Čaganke, verjetno danes ne bi pisal tega članka. Tam se nas nabere kopica; Ema, Bor, Matjaž, Matija, Dejan, Anže in Klemen. Čakamo še Šinija in kasneje se nam pridruži še Jure. Po jutranji kavici se že peljemo proti Črnomlju. Baje je bila nekje na poti tabla OBVOZ, ampak mislim da je bil to samo izgovor, da so nam, ne-vinorodnim prebivalcem Slovenije, kazali, da tam pa ima vsak vinograd svojega lastnika z zidanico. Potem nas je čakalo naslednje presenečenje; regionalna cesta Črnomelj–Kočevje. Saj jim ne bi verjel, če ne bi na lastne oči videl prometnih znakov, kateri so opozarjali gozdarje, ki se s traktorjem pripeljejo iz gozdne–stranske–regionalne ceste na gozdno–glavno–regionalno cesto. Ampak baje jo plužijo in priznam, da je bila kar lepo zvožena. Zavijemo ostro levo in se začne gozdarjenje. Dobro, da je Šini imel v avtu dva poskočna, ki sta skoz ven in noter skakala ter odmikala veje, kaj veje – drevesa, padla zaradi snega! Pridemo do cilja našega oktanskega potovanja in že skačemo v lepe, čiste, zelo malo, če ne skoraj nič umazane kombinezone. Sem že omenil, da smo se oblekli v čiste kombinezone? No, v glavnem, bili so čisti. Skupinski posvet s temo kdo–kaj–kje–kako–čemu in že capljamo proti vhodu.
Šini, ne bodi ga len, se je pripeljal skoraj do vhoda. Saj nič ne rečem, se je ponudil, da če kdo želi lahko vrže prasico na njegov prtljažnik in bo zapeljal tja. Človek se obrne okoli, da bi zavihtel nepotrebno breme na njegovo Lado, a on že pelje po kolovozu. Pred vhodom tabla z imenom Čaganka in globina -260 m. A sem takoj opazil, da imajo iste jamarske fore, kot mi na Gorenjskem; »Ja, ja, saj piše, ampak to ni prava globina. Smo že globlje, najmanj 10, če ne kar 50 m, ampak še nismo popravili … «. So what, bi rekel Pahor, ampak čez 10 ur se mi je vsak meter dobesedno poznal.
Najprej Anže skoči noter, no, saj je bil vpet v zavoro, ampak tako se reče. Nato mu sledim jaz, Damijan …, naprej pa ne vem več. Ampak so se nekje vmes nekaj menjali, ker me je tam proti -200 m že Klemen nekaj zmerjal, kaj tako počasi manevriram in se smejal obenem. To je bila točka preloma, ko sem iz kletvic v mislih preklopil na mrmrajoče kletvice. Saj do takrat sem si mislil: madonca, je pa res blatna jama. V redu, priznam, da sem pri spuščanju po vrvi desno roko imel lepo stegnjeno, v njej vrv iz zavore in vse skupaj nekje pod boki in malo uravnaval hitrost spuščanja z dvigovanjem roke. Aja, nekaj sem želel priznati … No, priznam, da sem imel levo roko takoj za tornim karabinom na vrvi. Kajti brez tega dodatnega zaviranja je moja »obrabljena simplca« letela ko sam Satan proti peklu oz. od sidrišča do sidrišča. Z Anžetom prideva na -200, kjer se počasi vsi naberemo. Šini ven potegne termovko s kavo, za katero se mu je takoj na obrazu videlo, da mu je žal. Ker jo je verjetno želel imeti zase za cel dan. A ni minilo 10 min., ko je bila termovka prazna. Dobro da ne pijem kave, če ne bi še mene grdo gledal. Termovko v jami sem že videl. Toda GSM-a pa še ne! No, sem ga videl – ko peljemo kdaj kake »turiste« v vodoravno jamo. Ampak me je takoj potolažil, ker ni klical z njim, ampak si je samo nastavil glasbo. Za začetek ene trubače, da smo tudi mi začeli malo poskakovati in iskati delo. Ena skupina gre v … uf, sedaj sem pa zbegan … vem, da sta dva rova; južni in severni, ampak kaj je v kakšnem, se pa ne spomnim. V glavnem, eni gredo plezat v kamin nad bivakom in urejati bivak, drugi pa proti Play again. Z nami, ki smo šli proti Play again, je šla tudi Ema, da je ne bi zeblo. Ampak se je kaj kmalu odločila za povratek in nas je zapustila, ter se odpravila proti skupini, ki je bila bolj na suhem.
Pri nas je bilo poleg blata celo nekaj neblatnih sten, ampak verjetno zaradi tega, KER JIH PERE VODA! Ampak na srečo sta bila meandra, v katerem se je delalo, na dokaj suhem delu tega, upam da za enkrat zadnjega brezna. Bor in Anže s hiltijem v blatnem meandru. Šini, macola, špica, »jusuf« (pajser) in jaz pa v vlažnem. In tako smo si orodje menjali nadaljnje 2 – 3 ure, dokler ni zmanjkalo baterije. Vmes, v delčku tišine, sem iz Šinijevega GSM slišal komad, ki se mi je potem pel še celo pot do doma … Stane Mancini – Non Kapito. Po prazni bateriji pogledamo, kako in kaj naslednjič, vidimo, da sta še vedno oba dela perspektivna in z mislijo, da se naslednjič nadaljuje v obeh delih. Ampak brez mene! No, takrat še nisem imel tega v mislih. Počasi se odpravimo nazaj proti drugi skupini. V tisti luži, ki je bila pod slapom, nekako operem malo žemar in pantin, ter se skobacam na vrv. Pred mano sta Šini in Bor, Anže pa zopet zadnji. Najprej sem mislil, da je prijazen, ampak kasneje sem pa videl, da je imel dober izgovor za počivat in me dražit z »A je že frej?« A se je kmalu navadil kratkega in jedrnatega odgovora »Ne!« Na križišču vidimo, da Dejan, Matija in Jure že počasi plezajo ven, kmalu za njima še Šini in Ema. Midva z Anžetom v miru pojeva, spijeva nekaj in greva še pogledat’, kako je bila druga skupina uspešna. Bivak je bil super splaniran in celo pri kaminu so bili uspešni ter ga pripravili za naslednje podvige. Zadnji ostanemo še Bor, Matjaž, Klemen, Anže in jaz ter se tudi v takem vrstnem redu odpravimo ven.
No, sedaj sem pa prišel do nič več prelomne točke, ampak kar zlomne točke, ko nisem več vseh kletvic bivše Juge mogel zadrževati v sebi, ampak sem jih z največjim veseljem delil med so-jamarje. Saj bi napisal med so-trpine, ampak Anže in Klemen sta plezala po blatnih vrveh kot dva polha, tako da v njiju nisem videl so-trpina! Kako deluje žemarjenje, vsi vemo. No, tako sta plezala onadva. Kako sem pa jaz plezal? Žemar sem držal z obema rokama in ga porinil po vrvi navzgor. Posledično seveda dvignil levo nogo, katera je bila v nožni zanki. S palcem desne roke sem nato, preden sem obremenil žemar, porinil gor čeljust le tega, da so se zobčki žemarja zagrizli v vrv. Nato sem dvignil še desno nogo in z levo roko skozi pantin potegnil vrv, nato pa še čeljust pantina potisnil navzgor, da je tudi ta zagrabil. Nato sem pa celo že vstal. Toda tik preden sem se lahko usedel in obvisel v krolu, sem le tega z nekakšnim »ritmo-loco« gibom v levo zataknil za vrv. In tako 482-krat! Vmes si pa lahko predstavljate, kolikokrat sem pozabil zatakniti žemar, ki je zdrsel dol. Kolikokrat sem pozabil zatakniti pantin, da sem brcnil v prazno in kolikokrat sem se usedel s krolom v prazno. A sem bil upravičen do kletvic? Sem! Hvala. A veste, kako zgleda, ko vsake toliko iznad žemarja odstranite kepo blata? Če ne, vas vabim v imenu domačinov, da si pridete ogledati Čaganko. Aja, pa še skozi so imeli tiste fore: »Ej, danes pa ni tako blatna kot navadno!«

Ura 21:00, ko po 11-ih urah pridemo na plano, kjer nas pričakata dež in sneg. Pa ogenj, pa kavica, pa nasmejani in že preoblečeni kolegi. Še dobro, da je bil še kdo umazan tam pri ognju, če ne bi se pa res slabo počutil. Vsem NM kolegom sem obljubil, da jih bom sanjal. Ampak da to ne bodo ravno lepe sanje za njih. Naj jim zaupam, da mi lahko še vedno pogledajo v oči, ker sem sedaj že spočit in jih še nisem sanjal. Nekje na polovici sem jih prosil, da me do poletja ne vabijo več v Čaganko. Zunaj sem jih še bolj milo prosil, da me ne vabijo vsaj 2 leti. Pri kombiju se preoblečemo, umijemo kolikor se je dalo in že drvimo proti hrani. In seveda WC-ju. Vsaka jamarska akcija se konča v gostilni. Najprej v WC se umit, potem pa za mizo.
Mogoče si mislite, da sem iz telefona zbrisal že vse telefonske novomeščanov in vse njihove e-mail naslove. Ja, sem mislim v tej smeri. Ampak samo do trenutka, ko sem bil nekaj metrov pod zadnjim sidriščem. OK, mogoče tudi še na zadnjem sidrišču. Toda ti fantje (in seveda dekleta, ampak mi nobene niso upali predstaviti) so CARJI. Če bi pri nas našli kako tako blatno jamo, bi verjetno v zapisniku pisalo, da je na -30 m ledeni čep ali pa neprehodni podor, pa bi stvar zaključili in iskali čiste jame. Ampak, ne, novomeščani pa ne. Oni gredo in najdejo cca 300 m globoko jamo v blatu. Fajn druščina. Seveda, saj so jamarji. Sproščeni, delavni, predvsem pa zajebantje.

Zahvalil bi se Šiniju za vabilo in vsem ostalim novomeščanom in domžalčanom za sicer blatno, ampak noro in dobro akcijo. Hvala. Prišel sem pa do nekaj ugotovitev:

Obstajata dve vrsti statičnih vrvi. Bele sintetične in rjave blatne.
Opremo lahko zadane kap. Mojo je namreč zadela in kmalu ni več delovala, kot bi morala.
Da so jamarji na tistem koncu Slovenije varni pred medvedi. Saj tudi ti ne poješ čevapčiča, ki ti pade v blato.
Obstaja še ena matematična teza. Maso blata se da izraziti s sočnostjo kletvic.

Na akciji smo sodelovali: Matjaž Božič, Bor Vidic in Ema Zabric (vsi DZRJ Simon Robič, Domžale), Marko Zakrajšek (DZP Škofja Loka), Anže Tomšič, Jure Novak, Mitja Gašperšič, Dejan Šenet, Damijan Šinigoj in Klemen Mihalič (vsi JK Novo mesto). Fotografije: Damijan Šinigoj.

Marko Zakrajšek, Društvo za raziskovanje podzemlja Škofja Loka

3 thoughts to “Zunanji pogled”

  1. šini :
    @MarkoZ
    … Recimo, kaj pa vem, čeprov, roko na srce, malo si pa le užival, ne?! …

    Užival sem od začetka do konca! Še posebaj na začetku in na koncu 😀

  2. @MarkoZ
    Mislm, sej veš, Winston C. je raji obljubil kri, znoj in solze in so potem krvavel, švical in jokal, ti si pa samo preklinjal in po blatu se valjal, če bi šel kristale gledat, bi samo užival in nič trpel in potem vnukom ne bi imel o čem pripovedovat! 🙂 Recimo, kaj pa vem, čeprov, roko na srce, malo si pa le užival, ne?! K vsi se radi valamo po blatu, sam odrasli se kukr ne smemo več, razen če nimamo razloga … 🙂

Comments are closed.