Ločitev

Bila je podobna tistim, ki se udeležijo kakšnega verskega romanja in ker so večinoma bolj ubogi in ves čas garajo in kaj dosti na zunanji videz torej ne dajo, za takšno brezijansko priložnost potegnejo iz najglobljega in najbolj poredko obiskanega dela omare edino zakmašno obleko, ki se jo obleče res ob najbolj svečanih priložnostih in potem naredijo vtis, kakršnega naredijo. Bolj ubog, jasno. Kakor da so pravkar prišli iz zadnje Cankarjeve predstave o kmetskem življenju, recimo in veselo zaštartali za vozom. Seveda, se strinjam, če bi jaz oblekel svojo poročno obleko in se sprehodil po mestu, bi vrane prav tako začele vračati lanskoletno koruzo in bi krave prenehale dajati mleko, zato je nikoli ne oblečem. Zakaj jo potem šparam? Kaj pa vem, takrat, pred leti, ko sem se ženil, datum je seveda že v zgodovinskih čitankah, sem za Murino obleko plačal pravcato premoženje, čeprav sem vedel, da jo bom oblekel samo enkrat (ko se jaz ženim, se ženim samo enkrat) in čeprav sem namesto ohceti želel en tak prijateljski piknik, da bi lahko bil v kratkih hlačah, je moja še ne soproga ob tla udarila z nogico in ni bilo kaj za debatirati.

Tale zapis o moji poročni obleki sem povlekel in enega prejšnjih postov, to pa zato, ker sem včeraj v omari plac delal. No, najprej sem delal plac dol v sobi, kjer imamo zimske zadeve, saj je že kar malce prostora za mojo planinsko opremo začelo primanjkovati. Dobro, vem, imam garažo, ampak v garaži je jamarska oprema. In sem malce spodaj v sobi torej pobrskal in se razgledal, potem pa predrago soprogo poklical, da mi je pomagala pri odločitvi, kaj gre proč in kaj ne. Ene tri dolžinske metre sva pridobila z njenimi srednješolskimi oblekami in čeprav sem ji ponujal 500 ojrov, tudi pod razno ni hotela obleči kakšne s podloženimi rameni in volančki okrog vratu. Saj mogoče bi, samo je vedela, da imam na telefonu dober fotič in ni hotela reskirati. Zmagovalna je bila seveda njena maturanska oblekica. Po stasu se vanjo spravi še brez težav, ampak kaj, ko bi jo modna policija, če bi slučajno mimo prišla, nemudoma začorkirala. In sem zadeve metal v velike vreče, najprej njene, potem še moje. Saj mojih ni bilo bog ve kaj, samo ene 22 kavbojk, ki še niso iz mode, so pa ali strgane ali zguljene ali zapacane. Pa so šle v vrečo. In ene 30 puloverjev sem tudi v vrečo zabrisal, ko mi je zagotovila, da ne bodo nikoli več v modo prišli, milijon mikic sem odnesel v garažo, da bom z njimi čistil jamarsko opremo, pri poročni obleki, enkrat oblečeni, se mi je pa spet zataknilo. Svilena srajca, narejena po meri, bentiš, sem jokal, ko sem jo plačeval. In sem jo navlekel nase, da spet enkrat občutim svilo, ampak kaj, ko tudi svila ni več, kar je bila, da o kroju niti ne govorim. In je trogala v vrečo. Sem poln prtljažnik odpeljal na deponijo, ker se mi na Karitasu ali Rdečem križu ni nihče zameril, v smeti pa zadeve tudi nisem hotel vreči. Saj ne, da bi jih kdo vzel, zaradi ekološke ozaveščenosti, saj veste. Bodo cunje tam reciklirali ali kaj. Pa res je tudi, da mi je mati pred stoletji iz Kanade prinesla majčko z mojim imenom, ko to še ni vsak seljak nosil in sem jo potem enkrat v smeti zabrisal, ko se je ta moda razpasla, čez dva dneva sem pa lokalnega romanija srečal v njej …
Torej, placa sem naredil, da se lahko zdaj pleše v omarah, potem sem se pa za kompjuter spravil, ker moram knjigo dokončat, je že v fotofinišu. A kaj, ko sem na gumb pritisnil, pa se ni nič zgodilo. Prvič po ene petih letih. Jaz pa edini izvod teksta na crknjeni mašini! Sem zadevo nemudoma vrgel v avto in odnesel k Belbledu, prepričan, da je šel napajalnik in v strahu, da je šlo kaj hujšega, recimo disk z vsemi teksti in fotkami. Pa je bila le grafična fuč, jo je mojster zamenjal kot iz škafa. In zdaj spet klofam in ko odklofam, se spravim v omaro, da uredim hribovske zadeve, potem pa spet malce v naravo, da le snega zapade. Ker če je matr, je lepše kakor za računalnikom sedeti. Pa v hribih zagotovo ne bom srečal človeka v moji poročni obleki, sem prepričan! 🙂