Če sedim za kompjuterjem in klofam, potem nimam kaj za na blog dat. Čeprov, včeri sem klofal in slišim eno veselico zgoraj, ko bi morali že vsi spati in me je seveda firbec pregnal iz kabineta pogledat, kaj dogaja. Monika je nekaj Lenarta kregala, kar sicer ni nič neobičajnega, a če je ura ena zjutraj … Pa še na wcju. Mali mož je ves poklapan stal pred školjko in stoično poslušal mamico, da se mi je kar zasmilil in sem se postavil na njegovo stran, čeprav to nikoli ni dobro. Mislim, postaviti se proti predragi soprogi. A vseeno, sem poskusil mirno, če bi mogoče pridigo za kdaj drugič prišparali, ko glih mali ne bi bil bolan pa to in ko je predraga moja soproga ravno usta odprla, da bi pojasnila ali ugovarjala, je mali odprl ventil in bruhnil. In se mi je še bolj zasmilil, jasno, kdo pa rad vidi otroka trpeti!? Ampak Monika kar ni nehala in je pridigala v pavzah med bruhanji. Mene je pa skrbelo. Ni dobro, če otrok bruha, ne? In sem malo na slepič pa na gripo pa na zastrupitev pomislil, a je Lenart kar sam postavil diagnozo. Da je preveč sladkarij pojedel, je prostodušno priznal. In sem ga celo malo potolažil, da sladkarij pa res ne more biti nikoli preveč (vem iz lastnih izkušenj!), potem je pa Monika začela naštevati, kaj vse je čvaknil od kosila, ki ga seveda ni jedel. Jaz sem jo zaskrbljeno poslušal, kakopak, in računal, če je še kaj zame sploh ostalo (in je, na srečo, ni vsega pojedel, majhen želodček pa to), malemu je bila pa to dobra šola. Danes recimo sem domov za test prinesel čokoladne bonbone in jih jedel pred njim in mu jih celo ponujal, pa jih ni hotel. Evo, nekateri se znajo iz napak učiti očitno. Sta potem še tastarejša prinorela v dnevno sobo in sem eksperiment prekinil in bonbone skril, sem moral pa potem za večerjo po burek za vse, razen seveda za Moniko, ki tega ne konzumira in za Lenarta tudi ne, zdaj bo par dni jedel bolj zdravo. Kar je po moje vredu, saj če je zdravo in v normalnih količinah, mu po moje ne more preveč škoditi. Ampak, itak, če ima takšno zeleno varovarno barvo, kakršno imajo vse zdrave jedače, potem itak ni bojazni, da se je preveč poje …
Torej, to je bila past, v katero je mladi možaček sam stopil, danes sem pa še jaz krepko zakoračil v past, ki mi ji jo je postavila Barica in sem potem kar malo nejevoljen bil, kako je nisem dovolj zgodaj opazil. Namreč, mi je poslala link o tem, kako danes lahko telefone z lahkoto nadziraš in sem ji odgovoril, da to poznam, ona je pa seveda takoj nazaj poslala ugotovitev, da jo potem zaradi tega verjetno nikoli ne pokličem. Kar ni čisto res. Pokličem jo vedno, kadar jo potrebujem in se mi zdi, da je to kar dovolj pogosto … 🙂