Visokogorski kičizem

Itak nas je tako firbec matral pogledati tisto luknjo, ki sta jo avgusta na Kaninu Hudi in Uroš odkrila in v kateri kamen prosto pada 6 sekund in smo jo že poimenovali Šestsekundarca, da smo do bivaka skoraj tekli, dasiravno smo bili Miha, Hudi, Andrej in jaz obremenjeni kakor bosanski konji. Bivak JKNM na Kaninu je v bistvu naravni spodmol, ki pa so ga novomeški jamarji v dvajsetih letih tako spedenali, da se absolutno lahko kosa tudi z večzvezdnimi hoteli, le kurjava malce šteka. Vse ostalo je. V bistvu sem bil najprej zelo zelo vesel, da se nam je pridružil tudi Andrej, ki je kot mladi jamar od mene mlajši po stažu, ker je to pomenilo, da bo on vse delal in bom lahko za spremembo jaz malo počival. No, saj se tudi prejšnja leta, ko sem bil po stažu jaz najmlajši jamar, nisem ravno pretegnil, a sem moral zelo zelo stokati in biti iznajdljiv, da sem se dela ognil, kar tudi pomeni porabo energije. To mi je bilo torej zaradi Andreja letos prihranjeno. Ko sem ga poslal po vodo, sem se nižjega po rangu res veselil, lepo je imeti ob sebi mlajšega, ki ga lahko maltretiraš in priganjaš in izkoriščaš, pa čeprav je človek že ene par let v penziji in dosti starejši od mene. A pravila so pravila in se mi ni nič smilil, ko sem mu s prstom kazal, kaj vse mora postoriti in kako, a kaj, ko sem delal račune brez birta. Andrej je sicer res v penziji in starejši, a aktiven do boga in delaven in ni navajen križem rok držati in je že prvi dan do noči ob živce spravil Mihata, ko je vse postoril, kar mu je bilo naročeno, potem je pa samoiniciativno še škarpo se lotil popravljati. Škarpo, ki jo je Miha zidal dolga leta. In je bil ta zatorej živčen in mu je pod roke gledal, na koncu pa smo morali vsi skupaj z Miho priznati, da je napravil dobro. Potem smo se spravili spat, zjutraj nas je pa nabijanje kamna zbudilo že pred sončnim vzhodom, ker Andrej kot senior potrebuje malo spanca, potrebuje pa akcijo. In je kamen razbijal, ker je kamnito mizo popravljal, dokler nisem popizdil in ga prosil, naj se loti česa, kar ne bo tako ropotalo. A spanec je šel k vragu, pa itak se nam je mudilo v Šestsekundarco pogledat. Po dobri uri po brezpotju sta se vanjo spustila Hudi in Miha, midva z Andrejem pa v neko drugo, ker štirje v eni luknji nimamo kaj počet. In čeprav sva zadolžila manj zahtevno jamo, je bilo vseeno adrenalinsko, kajti svedrovce (pritrdišča) sem moral nabijati na roke. In sem se seveda ves čas tresel, kdaj bo kakšen popustil, mlajši jamar Andrej, ki se mu niti sanjalo ni, kaj pomeni spuščati se po smeri, ki sem jo lastnoročno jaz zabil (prej sem pa le en svedrovec pred leti malo za trening pritisnil!), je pa užival. Sva zadolžila zasneženo in zaledenelo jamo, ki je kar vabila in spuščala v nedrje, dokler pri menda tretjem zaporednem breznu, kamor bi spet moral ročno zabijati svedrovec, nisva zaključila in odsopihala na sonce. In iz Šestsekundarce izbezala še Miho in Hudija, ki sta bila malo razočarana, ker se je po sedemdesetih metrih jama zaključila z grozljivim podorom, pa tudi vso pot dol jima je delala težave, saj si kamen v steni samo narobe pogledal in je že zletel v globino …

V bivak smo se vrnili že po mraku in se potem igrali igrico, kdo bo dlje zdržal lačen. Izgubil je Hudi, ki mu je prvemu najbolj glasno zakrulilo in je vprašal, kaj bomo jedli. In kdor vpraša, naredi in je naredil makarone z omako, so bili kar dobri, za poobedek je pa še jamskega Zajca odprl. In ker je skuhal, je še pomil in je bil pečen za celo akcijo, je kuhal in pomival. To je menda tudi nekakšno nenapisano pravilo, ker smo se potem ostali kuhinje in pralnice suvereno in brez slabe vesti izogibali kakor hudič križa. Hudi se je pa vdal v usodo in gospodinjil tako zavzeto, da sem ga obljubil pri soprogi njegovi ob prvi priliki pohvaliti.

Naslednji dan je Miha z Andrejem odpeketal za mano popravit (je potem pohvalil, da sem svedrovce zabijal kakor profesionalec, ki se mu jebe, kako je zabit, glavno, da drži), s Hudijem sva pa tretjo odprla. In je bila jama fascinantna, v takšni še nisem bil. Ves čas sva se spuščala po snegu, dokler na dnu nisva prišla do nekakšnega dolgega in ozkega lijaka v živem ledu, skozi katerega sva se z užitkom spustila par metrov nižje v majhno dvoranico, tam pa je prepih v dolgih tisočletjih ob steni jame ravno prav nagrizel temno moder led, da sva po urici nabijanja toliko razširila ožino, da sva se lahko nižje spustila. Kakor po toboganu. Malce mi je bilo hudo fascinantne ledene sveče razbijati, a drugače ni šlo, ker če bi kakšno dobila na glavo, ne bi bilo ravno zanimivo. Sem pa poskusil v tej neprijetni nalogi vsaj nekaj pozitivnega najti in sem poskusil zaigrati kakšno melodijo kakor na ksilofonu, a mi ni šlo najbolje od rok, ker je Hudi ni spoznal. Pa Marko skače itak vsak pozna, ne vem, no …

Na dnu stopnje sva leže na ledu in snegu s kladivom širila naslednjo luknjico in čeprav led ni tako trd kakor kamen, sva po dobrih dveh urah vseeno obupala in bo nadaljevanje pričakalo naslednjo ekipo. Ven grede mi je v prvi ožini, ker gor ne gre tako hitro kakor dol, pošteno zanohtalo, kajti par minut ležati na ledu in se guziti ven ni ravno najbolj prijetno opravilo. A na srečo sva še toplo kaninsko sonce ujela, da sva s sebe zmetala vso opremo, ki se je skoraj posušila, medtem ko sva se midva martinčkala.

V bivaku pa se je spet pokazala moja izkušenost. Hudi namreč ni najbolj ekonomičen človek na tem svetu in je pri pranju posode porabljal odločno preveč vode, kar sem opazil že v mraku, ko sem skodelico za kavo pral. In mi je bilo takoj jasno, da bo nekdo moral po vodo (če recimo mladi jamar Andrej ne bi pravočasno dokončal vseh zadanih nalog), če si bodo hoteli zobe poščetkat pred spanjem, ker sem zadnja dva decilitra jaz kar v skodelico za jutranjo kavo natočil na zalogo. In sem kar takojci šmrknil v spalko in za časopis. Ko so potem odkrili, da vode ni več, Andrej je imel pa še neke druga zadolžitve, Hudi je kuhal, sva ostala samo še midva z Mihatom. Jaz sem se izgovoril, da se mi ne ljubi več oblačiti, Miha je bil pa pameten, da je tam nekje še ena plastenka vode spred treh let. So seveda vsi ugovarjali, pa se Miha ni dal, da je tudi tista voda v sodu malo iz tabora verjetno še starejša in je bilo čisto malo slabe volje in pregovarjanja, a je potem na srečo mladi jamar Andrej ravno končal trenutno opravilo, si otrl znoj s čela in odpeketal še po vodo. In je res dober, tale Andrej, ker je potem, ko smo malce drgetali v spalkah in se pritoževali nad kurjavo, dobrodušno ponudil Mihatu, da se lahko bolj k njemu stisne. Saj silil ga ni, a smo se kar vsi nekako pretvarjali, da tega vabila nismo slišali in smo tisto noč kar nekako hitreje utihnili in pozaspali. Čeprav verjetno z enim očesom na straži …

Domov grede nas je sicer popalilo sonce ko na morju,  smo pa dobli priložnost gamsa dotakniti se. Smo namreč srečali dva zelena brata, ki sta enega bolj kruljavega uplenila in sta ga kar v nahrbtniku v dolino odnesla …