Svetilnik

Malce ga je vseeno pekla vest. Bil je sicer prepričan, da krivda ni samo njegova, a kljub vsemu – ljudje smo in motiti se je človeško, še bolj človeško pa je zmoto ali krivdo priznati. Koliko tistih kurcev, recimo, ki so zakuhali morijo na Balkanu, je priznalo, da so se zmotili ali da so, bognedaj, krivi?! Noben! Mater jim. Miloševič je rajši crknil, kot da bi priznal. Dobro, Plavšička se je izrekla za krivo, ampak kuzla je stara in si je s tem kupila le mehkejši zaporniški toaletni papir, s katerim bo itak do konca življenja dražila svoje hemoroide, čeprav je dobila relativno blago kazen. Stara je in vsaka kazen nad deset let je doživljenjska, hemoroidi pa pečejo …

Kurc jih gleda! Vedno ga potegne v to vojno za osamosvojitev Slovenije. Je pač edina, ki jo je doživel. In v njej sodeloval. In potem lagal kot tristo kosmatih medvedov, da je končno lahko zamašil gobec dedku, ko je ta začel s svojimi partizanskimi štorijami. Ampak ni ga pekla vest zaradi tega. Čeprav je dedek medtem umrl in mu nikoli ni uspel povedati, da mu je lagal. Mah, sej je zihr tud on nakladal … Dobro, ko je umrl, ga je malce zapeklo, ampak, kar je, je. In zdaj ga vest res ni pekla zaradi tega. Zaradi kaset se je sekiral. Ja, tistih starih avdiokaset, ki so crknile, ko so cedeji postali dovolj poceni. Mater, še z lahkoto se je spomnil, kdaj si je kupil prvega kasetarja, ki je bil dovolj fensi, da so obiski občudujoče buljili vanj, pa so prišli cedeji. In ko si je ravno nasnel zavidljivo glasbeno zbirko, so bili že tako poceni, da so se le še idioti oklepali magnetnega traku, vsi ostali so šli na digitalen medij. Vključno z njim, jasno, saj ni idiot. Nekaj let se je še boril s soprogo in s police ni želel umakniti kasetarja, ko pa je nehala brisati prah z njega, je znorel in ga vrgel proč. V navadno kanto! Pa naj reciklirajo. Saj ga je debelo plačal! Kurc jih gleda.
Ne, ni ga pekla vest zato, ker ga ni odnesel v poseben zabojnik za elektroniko, saj itak Cigani vse ven poberejo in, če je kaj vredno, prodajo. Vest ga je pekla zaradi kaset. Tistih starih avdiokaset, ki jih ni imel več kje poslušati. Pravzaprav jih ni imel več s čim poslušati. A stran vreči jih vseeno ni hotel. Spravil jih je v veliko kartonasto škatlo, ki jo je ob vsakoletnem generalnem pospravljanju hiše prestavljal, kakor mačka prestavlja mlade in se ni menil za ženino jebanje v glavo. Dokler seveda niso prišli otroci. Saj otroci niso imeli nič proti njegovim kasetam, sploh vedeli niso, da so, a z otroki so prišle igrače in prostora kar naenkrat ni bilo več nobenega. Živeli so v prav luštkani in zadosti veliki hiši, a tiste kurčeve kasete so vedno težje našle prostor, kjer ne bi nikogar motile. In je bilo jebanje v glavo vse pogostejše, a se še ne bi dal, če ne bi kurili na trda goriva. No, kurili so tudi na kurilca, so imeli kombinirano peč. So jim sicer enkrat potrkali na vrata in ponudili priključek za mestni plin, a bi moral plačati tudi priključnino in jih je poslal v kurac. Saj jim bo plin plačeval, kaj ga drkajo še s priključnino. Če je državi v interesu, da kuri z bolj ekološkim gorivom, naj mu da priključek zastonj ali pa naj se jebejo, on bo imel debel strošek že z zamenjavo peči. In so se raje jebali. Obdržal je staro peč in kuril z drvmi, ob koncu sezone, ko je mraz popustil, ko je bilo potrebno le še občasno temperirati, pa je preklopil na gorilca. Kar dosti so prišparali. Ni skop, a čez okno denarja pa tudi nima smisla metati, ne!? Naj se jebejo s plinom. Drva je kupoval vedno pri istem človeku, letos pa se je zakalkuliral. No, ni se, le zima je bila malce bolj ostra in so malo bolj nalagali. S tem ne bi bilo nič narobe, saj je imel še kurilca, ampak drv je zmanjkalo ob petih popoldne. In bi moral peč očistiti in prestaviti na kurilca, pa se mu ni ljubilo. To bi raje napravil zjutraj. Ali pa dopoldne. Komu se pa da jebati s sajami in z vsem ostalim, malo preden gre v posteljo?! In je pokuril še vse smeti in ostanke lesa, še neke stare lesene police je razžagal v garaži, pa kartonske škatle natrgal in bi bilo dovolj toplote do jutra in sploh nobenega problema, če v garaži ne bi zagledal tiste pofukane škatle s pofukanimi kasetami. Avdiokasetami. Ki jih itak ni imel več s čim poslušati. In ki so itak brez veze, ker itak z interneta v par urah potegneš dol katero koli musko že hočeš, pa še petstokrat boljše kvalitete je kakor katera koli muzika na kaseti. In je nenadoma spoznal, kakšen bebec je bil, da je tiste kasete šparal in prestavljal in se kregal s soprogo. Ampak ni ga zaradi tega pekla vest, da je imela baba prav. Zaradi tega že ne. Saj je dedec, bil je v vojni, napako priznati mu ni bilo težko, četudi čez nekaj debelih let. Je pograbil tisto škatlo in jo odnesel v hišo in soprogi povedal, da bo kasete končno ruknil v smeti. In ji tudi priznal, da je imela ona prav. Kar je res, je res, tle ni kej. Tudi preveč mu ni jezikala, al sem ti rekla al sem ti rekla, le po hrbtu ga je malo počohala. Saj je tudi ona vedela, da bo šlo s kasetami v smeti tudi nekaj njune zgodovine, nekaj njunega življenja. Tudi njej je postalo malce toplo pri srcu, ko je privlekel iz zaprašene škatle Rahmaninovo simfonijo v d-duru. Kolikokrat sta se dala dol ob njej, še kot mulca. Če bi ga kdaj dobil njej oče … Ob tistih hudičevskih disonancah sta orala, kot da bo naslednjega dne konec sveta! Vsaka kaseta je imela svojo zgodbo. Spet ga je počohala po hrbtu. Saj je kar v redu, tale njegova baba …
Razmišljal je, ali jih lahko vrže v zabojnik za plastiko, ker so imele kasete tudi majhne kovinske vijake, ko ga je prešinilo, da jim je pravzaprav zmanjkalo kurjave. In je bila dilema v hipu rešena. V peč z njimi, naj bodo še zadnjič koristne! Kurc jih gleda! Najprej jih je metal eno po eno, da je lahko opazoval, kako so se najprej stopile in povsem spremenile obliko, potem pa, ko je temperatura dosegla pravo višino, da je zagorel magnetni trak, je kaseto v hipu pogoltnil ogenj. Kakšnih deset jih je tako spremljal, ko ga je veselje minilo. Pa tudi kolena so ga začela boleti, kaj bi tajili. Leta so se nabrala, lase z glave so se začele seliti v nos, trdota z mašince pa v kolena … In je v peč zabrisal vse naenkrat. Kurc jih gleda. Potem si je odšel skuhati kavo in ko je bila skuhana, se je odločil, da jo bo spil na vrtu, kljub mrazu. Ker mu je zadišala tudi cigareta, čeprav se je odvajal. A če je kadil toliko let, mu še ena pač ne more kdo ve koliko škoditi. Kurc jo gleda. Oblekel se je, zaradi ledvic, ni bil več mlad, in odšel na vrt. S skodelico dišeče kave v roki. Kar stoje jo je srkal in kadil, a mu ne kava ne cigareta nista teknila. Oboje je imelo okus po plastiki. Najprej mu ni kapnilo, potem pa, kot bi ga z macolo po glavi. Kasete. Pofukane kasete. Stekel je okoli hiše in pogledal proti dimniku, ki ga z vrta ni mogel videti in se skoraj usral v hlače! Iz njega se je namreč valil gost dim vseh mogočih barv, od črne do vijoličaste pa tudi rumene barve, smrdelo je do neba! In ni bila še noč! Vsakdo od tisoče sosedov, ki so živeli v blokih pod njegovo hišo, je z lahkoto videl, kdo je kriv za svinjarijo. Spet je stekel okoli hiše in se zazrl proti spalnemu naselju. Groza ga je obšla. Iz skoraj vseh oken so buljili proti njegovi hiši. Stali so v razsvetljenih okvirjih, z lahkoto je razločil njihove silhuete. Prinorela je njegova soproga, da v kurilnici nekaj čudno ropota. Jasno, da je ropotalo, saj je voda v sistemu skoraj zavrela in je para silila skozi varnostni sistem, da se skoraj ni dalo dihati. Zaprl je loputo za dovod zraka in potem skakal po hiši, odpiral radiatorje do konca in odpiral okna na stežaj. Da bi se voda čim prej shladila. Vedel je, kako ukrepati, saj je kot mulc še v srednji šoli, ko staršev ni bilo doma, v peči za centralno kurjavo poskusil staliti svinec. In bi seveda vse skupaj odneslo v zrak, če oče ne bi prišel prezgodaj domov in ne bi zaprl lopute za dovod zraka, odprl vseh radiatorjev do konca in na stežaj odprl vsa okna in vrata. In mu jih naložil, da jih je komaj nosil. Tudi zato si je zapomnil!
Iz dimnika se je še bolj nagravžno kadilo, ker je ogenj ugasnil, tlelo je pa še vedno. V hiši se skoraj ni dalo dihati, smrdečo svinjarijo je nosilo direktno noter. Otroka sta dva dni spala pri njegovih, preden se je toliko razsmrdelo, da sta se lahko vrnila! A ga zaradi tega ni pekla vest, tudi zaradi zasoljenega dimnikarjevega računa ne, pa tudi dejstvo, da so ga jebali še pol leta vsi po vrsti, ki so vsaj malo vdihnili tiste kasete, ga ni motilo, saj si je zaslužil in bil dovolj dedca, da je priznal napako. Ne, vest ga je pekla, ker se je zaradi tega skregal z ženo.
Pa kaj ji je blo treba to pogrevat glih zdaj?!
Ko so otroci malo odrasli, sta se vpisala med potapljače. Saj jima je kar pasalo vsake toliko malo od doma. V Egiptu sta bila že drugič. Je še kaj lepšega kakor pozimi tavhati v toplem Rdečem morju?! Ni, pri njunih letih že ne. Dobro, sprememba okolja je vplivala tudi na to, prvi dan sta se počila, kot bi imela spet osemnajst let, potem ju do konca seks ni več zanimal. Topla voda in čudovite korale pa so bile čudovite do konca. Celo med morskimi psi sta plavala in vse bi bilo v najlepšem redu, če zjutraj ne bi po neumnosti odšla na napačen čoln. Kurc gleda te čefurske turistične delavce. Še ljudi ne znajo prešteti! Če jih gre dvaindvajset v vodo, jih mora dvaindvajset tudi priti gor. Tako enostavno je to. Ampak, ne, pr teh kurcih pač ne. Saj ne ve, kaj je bilo narobe, a dejstvo je, da ko sta prišla na površje, čolna ni bilo več. Malo je klel in bogal in ropotal, a kaj dosti se res nista sekirala. Bodo že enkrat pogruntali, da ju ni in ju poiskali. Živijo od turizma, ne morejo si kar tako, meni nič, tebi nič, privoščiti izgubo dveh turistov! Bo mar Hans še prišel k njim, če bo vedel, da so izgubili Janeza? Bo prišel kurac, bo šel rajši k Hrvatom, ki ga bodo sicer odrli ko prasca, ne bodo pa ga pozabili na odprtem morju! Voda je bila topla, imela sta neoprensko obleko, ki ju je varovala, tudi nekaj zraka je še bilo v jeklenkah … Z lahkoto bi počakala cel dan, če bi bilo potrebno. In sta čakala in čakala in čakala in ker sta čakala in čakala in čakala in nista imela početi kaj pametnega, sta se po kakšnih petih urah sredi božje riti dokončno skregala. Vpila drug na drugega, kot da bi bila eden ali drugi kriva, da sta bila, kjer sta bila. Kaj vse se nabere v dvajsetih letih zakona, človek ne bi verjel! In prav vse sta si vrgla v obraz. Kakšen spomin, ne moreš verjeti! Nič ni šlo v nič, nič ni bilo pozabljeno, celo do kaset sta prišla, tistih, ki jih je toliko časa prestavljal potem pa skuril in zasmradil vso sosesko. Ni se več spomnil, kaj ga je tako močno pogrelo, zakaj je bila kapljica čez rob prav debata o kasetah, a znorel je in jo odpel. Bila sta namreč pripeta drug na drugega, da ju morski tok in valovanje ne bi ločili. Bolj ko sta se oddaljevala drug od drugega, bolj sta vpila in si očitala stvari, ki so se zgodile v času, ki je bil že zajet v osnovnošolskih učbenikih za zgodovino.
V daljavi je utripal svetilnik, njega pa je pekla vest. Razmišljal je o kasetah in o tem, da itak noben več ne ve, da so bile kdaj kasete na tem svetu …

lighthouse

One thought to “Svetilnik”

Comments are closed.