Saj pitje kave zame res ni ne vem kakšen obred, ponavadi do kofeavtomata povsem podzavestno stopim in pritisnem na gumb, pravzaprav, če bolje pomislim, na gumb pritisnem vsakič, ko grem mimo. In to je kar pogosto, zato to pač ni nikakršen obred. Zadnjič enkrat sem nekaj nostalgijo zganjal in se spomnil, da smo pri babici pozno popoldne kavo vedno pili skupaj in skoraj vedno ob isti uri. Za isto mizo. Na sredini pa piškoti. Pa je bilo potem verjetno malo čveka, nato pa spet vsak po svojih opravkih. Dobro, sem bil že takrat malo večji kofetar od sorodnikov in sem ponavadi svoj kdovekateri kofe na hitro požrl, ko se je tisti družinski kuhal, da sem lahko sodeloval pri pitju, ker tam pa je šlo za neke vrste obred. Vedno se je najprej kavo v enem takšnem podolgovatem ročnem mlinčku na sveže zmlelo, nekdo je na mizo postavil skodelice, spet nekdo drug je pripravil piškote. Kar kul, če zdaj pomislim. Ne kot zdaj pri meni, ko kofe žlevam kot vodo. Mislim, koga hecam, vode pijem manj! Saj me večkrat prime, kakšna takšna nostalgija, kako lepo bi bilo imeti obred za kofe, a kaj, ko pri meni ne gre. Saj bi bil dan prekratek, če bi samo na obredih sedel, pa kdo bi imel potem čas za po jamah se jagat, vas prašam!? V hribih mi včasih rata obredu nekaj podobnega, ker tam je dan kratek in če hočem kam priti in ne recimo v snegu spati, kar mi včasih tudi rata, potem ni časa za milijon kofetov. Imam eno majhno bakreno džezvico, ki mi jo je Bosanec pred leeeti na Baščaršiji skoval in je že vsa boga, a v njej voda hitro zavre in lahko potem dlje časa uživam v napitku. Le ročaj sem ji moral zviti, ker drugače je v nahrbtniku štalo delala, enkrat ali dvakrat mi je celo pločevinko z radlerjem prevrtala, nekajkrat mleko prepiknila … Skodelica je pa aluminijasta, z dvojnimi stenami, vsa obtolčena, a dela, mi je prav k srcu prirasla. Sem nekajkrat celo doma poskusil iz nje piti, pa ni pravega okusa in občutka, paše le v hribih ali jami. Zato že kakšni dve leti malo za skodelicami oprezam, ki bi mi posebno zadovoljstvo nudile, pa se ne izide. Saj kupim ali dobim, to že in jih imam polno omaro, a nekako ne sedejo. So ali premajhne ali prevelike, pretežke, predebele … Vedno kaj moti. Celo s čajno skodelico sem poskusil iz porcelana, da se je niti prijeti skoraj ne upam, tako krhka je videti, pa ne zagrabi. Saj nisem obupal, to ne, bom vztrajal, pa tudi volje ne izgubljam, sem celo z letošnjo božičkovo poskusil, mi je dve prinesel, pa tudi niso čisto taprave, sem se predragi mi soprogi opravičil. Lepe so ko milijon mater, to že, ampak …
No, danes pa dobim Stankino vabilo na delavnico, je pred časom lončarski atelje v Krškem odprla. Od gline do šalčke se imenuje delavnica. In itak so mi zazvonili vsi zvonci. Kaj pa, če bi … In itak mi datum ne odgovarja, jamarji smo zaposleni do boga in koledar je poln lukenj, v katere moram skočiti nekaj pogledat! A sem ji vseeno poslal mail, da bi enkrat pricvilil do nje, da me zelo zanima narediti (vsaj) eno lepo šalčko za kofe zase, ki bi jo potem zlorabljal do nezavesti in še bolj užival ob kavi. Je takojci odgovorila, da me razume, da zdaj ko nisem več vojak, rabim namesto čelade nekaj drugega in da naj kar pridem in bomo poskusili in itak da sem kot jamar reševalec (še vedno pripravnik, kakopak, ker za vse potrebno znanje osvojiti potrebuješ najmanj leto dni, če si preveč pameten, pa še več!) takoj pomislil na eno drugo čelado, ki jo imam skoraj vedno pri roki. Kaj pa, če bi … Naaa, sem takoj zavrnil misel, ker čelado imam še bolj kot pri roki na glavi, iz glave pa ponavadi dobesedno lije pot, ko se kje tenstam in so tisti trakovi … No, ne grem v detajle, a kave iz čelade jamarja, ki veliko po jamah hodi, se ne pije in basta. Seveda mimogrede pridemo do tistega drugega fetiša, pitja šampanjca iz ženskega čeveljca, a tudi to pri najboljši volji ne gre, če nisi ravno napaljen ko bik in razmišljaš samo s tisto glavo, v kateri imaš samo eno luknjo …
Kakor koli, evo, bom šel na delavnico (saj z blatom pa res znam delati!) in bom poskusil. Ker izgubiti nimam kaj, pitje kave bo lahko samo še bolj prijetno, če skodelica ne bo odgovarjala, bo šla pa v bivak, v bivaku so vse skodelice lepe …
