Majhne želje

Saj pri mojih letih kakšnih res velikih želja ni več, kakšna majhna se pa vseeno najde.  Pa itak se nikoli zares ne pretegnem, da bi jih uresničil, tu pa tam se pa kakšna vseeno kar sama, brez kakšnega posebnega truda.
Vedno me recimo kar fascinira, ko se dva prijatelja poslovita in eden reče, okej, sej se vidva jutri na šihtu. Jebiga, jaz tega nobenemu ne morem reči, čeprav se mi zdi res fin stavek, me pa to toliko absolutno ne peče, da bi si šiht omislil! Al pa ko se menijo o kakšnem sončnem vzhodu kdaj, recimo. Sem jaz lahko le bolj ali manj tiho. In rahlo fovšen, ker spim, ko so drugi že pokonci in v pogonu. Le res občasno se lahko tudi jaz s takšnim stavkom pohvalim, ej, ka je bil dober sončni vzhod, ko recimo bolj pozno iz jame prilezem, ampak to potem itak pofotkam in fotko vsem pošljem. Da se vidi …
Danes sem si pa še eno majhno željico, ki vedno tli nekje v ozadju, lahko izpolnil. Je Bizi dopoldne (kaj dopoldne, zjutraj ob 9h!) na kofetek prišepal in on ko sede, sede. Pa če ga boli koleno ali ne. In sva sedela in kofetkala, en problem pri reševalnem manevru mi je z risanjem različnih nateznih in strižnih sil pomagal pojasniti bolj nazorno, pa če sem hotel ali ne in ker to vedno traja dlje časa (da butlu pojasniš), sem lahko stavek izustil, ki ga pa res ne izustim prepogosto: Ej, Bizi, sori, boš moral it, jaz moram delat!
Saj nisem preveč užival, ko sem ga opazoval šepati proti izhodnim vratom, užival sem bolj ko ne še v odzvenu iskrenih besed o delu. Se ne zgodi prepogosto, a ko se, sem kar navdušen sam nad sabo …