Kamin

Borut P. je nekoč rekel, da seks je ko pica – tud če je slab, je vseeno dober! Sem se na to spomnil, ko sva z reševalcem Bojanom v četrtek rinila v kamin Game Over v Čaganki. Dežja ni bilo že sto let, jama je povsem suha, v kaminu pa teče. Ampak čisto malo, tako da velja, da tud če je kamin suh, je še zmeri moker …

Ne vem sploh, koliko smo že preplezali, bo naslednji teden to Grdin pomeril, ampak tam na okoli 150 ali 160 metrov visoko smo skoraj zagotovo že. Zadnjih višinskih 30 metrov se kamin povsem spremeni in spet krepko krepko razširi, skala ni blatna pa še dokaj solidna je, tako da je napredovanje lažje kot je bilo sicer, plus voda teče toliko stran, da delaš na suhem. Kar meni ni kaj dosti pomagalo, ker sem bil že od prej moker, ko sem nižje dol varoval prijatelja in je po meni krepko kapljalo. Saj sem se pripravil, to moram povedati v svojo obrambo, sem s sabo vzel vrečo za smeti, a ker so mi ven gledale roke, sem bil kmalu moker povsod. Ko je Bojči toliko preplezal, da je bila komunikacija pri varovanju že otežena (pa, roko na srce, še ko stojiš poleg njega, je komunikacija z njim otežena), sem splezal do njega z vso kramo in ga nato varoval z nekakšne kurje poličke. Saj zelo naporno ni, ampak ko 5 ur visiš v pasu in se premikaš le na nekaj kvadratnih centimetrih, postane neprijetno. Pa še na pipo mi je enkrat vmes udarilo in je bil prav zanimiv projekt kako vodo spustiti, stoječ na majceni polički nad 160 metrskim breznom, privezan s popkovino v steno. Vmes pa še varuješ prijatelja, kakopak, ki nad tabo grize v višave …

Sva se odločila, da se nama nikamor ne mudi in da bova vse baterije za vrtalnik, ki sva jih imela s sabo, porabila do konca, pa kolikor bo trajalo, pač bo, a ko je premagal že kakšnih 15 metrov in posvetil višje, sva končno lahko videla, da bo do prve spremembe prišlo šele čez kakšnih 30 metrov, kjer voda priteka prek roba. Kaj je gor, ne vemo, tudi koliko je še do stropa, se še ne vidi, se je pa počasi naveličanost pojavila in sva kar zaključila in se v bivak v Severni rov na kofe in malico spustila. Potem pa počasi še ven in je tudi kar trajalo, da sva prigrizla 250 m višje v mrzel nočni zrak, večerjo sva si pa skuhala pa že v petku …

Ker je Bojči rana ptica, sva bila kmalu pokonci, po par kofetkih sva se pa kar v Klevevž odpeljala in še opremo oprala, da bo pripravljena na novo osvajanje kamina. Še v letošnjem letu, kakopak, ker kaj pa naj človek drugega pametnega počne med tednom?!

Aja, ne, tokrat pa ni nič v globino vrgel