Zunanji podajalec

Klemi je prek leta preveč pridno delal v službi in si je ur nabral, ki jih mora pred novim letom porabiti. Ker pa je že toliko let v službi, je pozabil, da je besposličarstvo pravpraprav umetnost. In ne zdrži več v gostilni ob kofetkih več ko dve, tri urce skupaj, ko se mi, tapravi mojstri te umetnosti, šele dobro ugrejemo.

Zato sva danes kar proti Čaganki skočila. Ne prezgodaj, kakopak, plus celo kofe pavzo na poti je dovolil. Sicer se nisva odpravila v Čaganko, ker se je na Poljanski gori ravno sneg stopil in je dol poplava, čeprav je bilo zunaj krepko pod ničlo, sva se namenila neko novo jamo tam blizu odpreti, ki nas že kar nekaj časa žgečka.

Sem mislil, da bova šla najprej v bivak, tam zakurila, kakšen kofe spila, kakšno moško razdrla in se šele potem proti tanovi odpravila, a je prijatelj na mojo grozo kar proti tanovi odvil. Bi me kmalu kap! Res je bila že ura krepko čez poldne, ampak, lepo vas prosim, saj ne moreš kar tako, s polnim gasom, kar direkt na akcijo!

A Klemi je zdaj že nekaj let resen človek in je že pozabil, kako se k delu pristopa. Protesti niso delovali in sem kar malo razmišljal, da mu jame blizu ceste ne bi pokazal in bi bila potem prisiljena najprev v bivak, malo zakuriti, kakšen kofe spiti, kakšno moško razdreti … Pa sem mu jo, kakopak, ker prijatelj me pozna, nimam kaj blefirat pri njemu.

Sva stopila iz avta, sem si enega prižgal, da se malo aklimatiziram na okolje, človek je bil medtem pa že preoblečen v jamarski kombinezon! In k delu priganjal. Kaj to služba iz čoveka naredi …

Jama, pravzaprav le vhod v jamo, iz katere močno močno piha, je bila ob najinem prihodu le majhna luknjica, v katero si komaj rit porinil, za nameček je pa še krepko teklo vanjo. A Klemi se je vseeno kar nemudoma k delu spravil. Je teklo direkt po njegovem hrbtu in je bil v hipu moker in čeprav sem tam nad njim stoječ stokal, da so razmere nemogoče in bi se morda kar v bivak pri Čaganki odpravila, le kilometer ali dva proč, me ni hotel slišati. Je začel kar nabijati in kopati in razbijati (celo dva jusufčka je kupil dopoldne, ko sem še spal, enega velikega, drugega majhnega) in mimogrede še mene k delu spravljati. Jaz pa oblečen ko za na JRS parado, v najlepšo tehnično bundo, kako naj umazane kamne in skale mu pomagam iz jame spravljati?!

Pa sem mu jih moral, saj prijatelju, ki je bil premočen do kože, pač ne moreš reči, da se nočeš umazati. Ja, res je, lahko bi se spravil v kombinezon, a je bilo zunaj krepko pod ničlo in bi me zeblo, v jami, v kateri je delal popolnoma premočen prijatelj, je bilo vsaj 10 stopinj topleje. Čeprav je sedel v luži …

Sem se potem malo žrtvoval in se malo umazal, kaj sem pa hotel. Klemi je luknjo razbijal, da je bilo veselje, jaz sem mu pa od zunaj pomagal, če nisem ravno ognja ene dve uri poskušal prižigati ali fotke pošiljati prijateljem, ki so se matrali v toplih službah …

Ko je sonce zašlo, je Klemi ven privalil zadnjo skalo in povedal, da zdaj bom šel pa jaz noter. Sem zastokal ko na smrt ranjen konj, da jaz bi prej kaj pojedel in je Klemi, ki ga je zunaj mokrega veterček malo obliznil, se začuda strinjal z mano. Da greva v bivak pri Čaganki, spečeva čevape, ki sva jih kupila, otem se pa vrneva. Jaz v jamo, on bo pa od zunaj pomagal …

Sva spekla in pojedla, še par kofetov sem uspel v rito vreči, potem sem pa debatiral ko raztrgan dohtar, če bi morebiti prijatelj pozabil, da se morava v luknjo vrniti. Pa ni pozabil, seveda ni. Sem spet stokal ko na smrt ranjen konj in se ven vlekel, a me je kar iz bivaka rinil, ko sva se končno oba ven zrinila, je pa ponovno razmislil. Ker znotraj sem zakuril ko v savni in sva skoraj samo v gatah večerjala, zunaj je pa zima grizla. Krepko. In se je spomnil, da jaz bom sicer v blatu, a na toplem, on bo moral pa zunaj asistirati. Pa to bi verjetno še strpel, ker ga poznam, ampak je na srečo tudi debela noč že padla, v debeli noči pa medvedje hodijo in druge beštije!

Saj tega ne bo priznal, ga poznam, je naredil tako, da sva odnehala zaradi mene. Meni je bilo pa prav, sem takoj podpisal, da se v sredo spet vrneva …