Zimsko usposabljanje

Ker sem le slabi dve urici spal, ko sem ob pol petih zjutraj spet vstal, sem volan JRS kombija z veseljem prepustil Tanji, sam pa poskusil ujeti še kakšno urico spanja. Kajti vožnja v Bovec in potem na Kanin, kjer smo imeli zimsko usposabljanje, saj je veliko jam tudi v visokogorju in moramo obvladati vsaj osnove varnega gibanja po zasneženih brezpotjih, se vleče kot kurja čreva. In bi v teoriji vsaj tri dodatne urice lahko naštepal, a takšna je le teorija. Tanja, vajena zgodnjega vstajanja, je vozila ko sneta skira, pa reševalce smo spotoma ko splašene kure po vsej poti pobirali. In vsakdo, ki je na novo prisedel, je bil vesel ko televizor, da se spet vidimo in je bilo govorjenja in hehetanja toliko, da sem spanec z žalostjo odmislil.

Najjači je bil pa seveda spet naš zlati Bor, ki živi menda v centru Ljubljane in nas je, otovorjen ko bosansko kljuse z vso opremo, čakal kar na križišču. Ves vesel je stal na robu pločnika in mahal in se mi je kar zasmilil, ko je Tanja mirno zapeljala mimo njega, ne da bi ustavila. Če bi preklinjala, bi verjetno zaklela, da na takšnem mestu, sredi križišča ne bo nobenega pobirala, ker pa ne preklinja, se je le strmulila in ni ustavila. In ko smo počasi drseli mimo našega Borčka, ki je ša kar visoko dvigal ročico, s katero je mahal v pozdrav in ki se je sredi kretnje ustavila, ko je spoznal, da mi se pa ne bomo, sem mu sočustvujoče pomahal nazaj. Kombi, poln jamarskih reševalcev je počasi vozil po ulici, ko je Tanja iskala primerno mesto za ustaviti se, jamarski reševalec Bor pa je, otovorjen ko bosansko kljuse, nerodno tekel za nami. Po pločniku. Ročico je že spustil, jaz pa tudi, ker se mi je, kakor že rečeno, kar malo zasmilil. Me je spomnil na Cankarjevo Francko, ki je v nekem drugem času tako tekala za vozom, polnem smejočih se sovaščanov in se trudila ujeti vprego na vso moč, kar bi ji skorajda uspelo, preden je pritisnila direktnega na gobec! Prav pesti sem za našega Bora držal, da ne bi tudi on na kljun padel, saj veste, je super jamar in super jamarski reševalec in super mladenič na sploh, a, kako bi rekel, nekako ga bolj med tiste nerodne prištevam. Pa nimam blage, zakaj, a sem vseeno kar pesti držal. Da le ne bi na nos pritisnil ko Francka, ki se ji je potem ruta, na katero je bila tako ponosna, odvezala, našemu Boru bi pa zagotovo vsaj reševalsko čepico odbilo, če bi omahnil.

Pa ni, je kar tekel za nami in ni odnehal, vse bolj me je na Francko spominjal, dokler Tico ni pripomnil, da to je pa tako ko v tisti srbski komediji Kdo neki tam poje, ko je nekdo kar sredi kolovoza ustavljal avtobus, pa se šofer ni dal, da on ustavi le na avtobusni postaji, ker drugače mu inšpektor lahko kazen pritisne. In smo potem seveda začeli vsi Tanjo opozarjati, ko je počasi popuščala plin, da bo zaustavila kar na cesti, da tako kar na cesti pa ne sme ustaviti, da kaj če kakšen inšpektor pride in se je zmedla bogica in je res ustavila šele pred rdečim semaforjem. Zlati Bor je skorajda kljuko vrat že zagrabil, ko se je barva na semaforju spremenila iz rdeče v zeleno in čeprav mu je manjkalo le še nekaj centimetrov, je Tanja potegnila v vzporedno ulico in ustavila šele na nekem parkirišču. Da nas je zadihani zlati Bor končno ujel in se vkrcal v reševalsko vozilo. Je bil zadihan, jezen pa začuda ne. No, ne začuda, on je pač takšen, brez veze se ne jezi, za razliko od mene, ki bi v kombi že 200 m prej kamen zabrisal, če bi jaz tako šibal za njim …

Na Kaninu sta nas prevzela dva gorska reševalca, ki sta nas naučila zaustavljati se s cepinom, pa s prerezom snežne gmote ugotoviti, kdaj je nevarnost plazov, pa s sondo in žolno poiskati zasutega pod plazom … Kar veliko dela smo imeli in ko smo končali, je že zdavnaj poldne odzvonilo in da bi z Reharjem in še nekaterimo do Skalarjevega brezna, kjer bomo imeli jeseni mednarodno reševalno vajo skoraj iz 1000 m globine, skočil preverit, kakšen je vhod, ni bilo več šans. Ker oni so bili s smučami, jaz pa s krpljami. Pa itak sem vedel, da je vhod pod 10 metri snega in da nima smisla, samo nekateri so se morali prepričai na lastne oči, leni smo pa občutku zaupali!

Sem se držal bolj Marka Z., ki je podoben meni, pejmo po lažji in komfortnejši liniji in res jo je mahnil v dolino. Saj sliše se enostavno, ampak tudi samo v dolino iti s Kanina peš pri tolikšni količini snega ni ravno mačji kašelj. Ker s krpljami se v dolino pač ne da, brez krpelj se pa do riti udiraš …

Tam nekje do C postaje sem crknil in ko sem si prvo čik pavzo privoščil, me je presenetil Erki, ki je prijavil, da on gre od tam dol kar z jajčki. In kakor se rado zgodi, ko človek išče še bolj krepke bližnjice, je še mene poskusil v greh zvabiti. Mu je skoraj uspelo. Da naprej je še trikrat hujša jeba in še še vsaj štirikrat daljša in sem že skoraj popustil, potem sem se pa spomnil, da samo za računalnikom sedim in da me že vse boli od nedela in sem se kar odločil, da grem peš dol. Da sem dan prej pa okoli Čaganke krpljaril po več ko metru snega, ko sem malo za dihalniki oprezal, sem pa kakopak pozabil …

Je krepka četica torej krenila v dolino in je bila s krpljami čista jeba, ko smo pa končno prišli do dela, kjer se je vijugava pot pod kupom snega zaslutila in je bilo malo bolj ravno in bi krplje končno do izraza prišle, se mi je pa Luiggy zasmilil, ki si je ob vsakem koraku malince pohladil in sem jih dal njemu. Ker še nikoli ni krpljal, pa da vidi, kako to sploh gre. Njemu je šlo super, jaz sem pa potem z Danielo in Anžetom udirajoč se do pasu v sneg crkoval skoraj dve uri, dokler se nisem odločil, da je bilo dobrote dovolj in sem krplje zahteval nazaj. Sem jih dobil in je bilo potem tistih par sto metrov do B postaje malo lažjih, tam smo se pa vsi v jajčke usedli in se odpeljali v dolino.

Okoli šestih popoldne smo končno v oštarijo k hrani sedli in ko smo potem polnih želodcev še kofetkali, je pa komandant, prefrigan kot je, povedal, da zdaj imamo pa lahko analizo, če hočemo. Pred hrano bi kakopak še kaj postokali, ker takšni jamarski reševalci pač smo, ko branjevke, dejmo kritizirat, s polnimi želodci se nam pa ni ljubilo in smo si bili vsi enotni, da zimsko usposabljanje je bilo pa res super tokrat in da nima smisla dlake v jajcih iskati.

Ko smo Dolenjci že v kombi sedli, je pa informacija do nas prišla, da sedem naših kolegov pa še vedno v dolino trpeče rine, ker so se predolgo obirali na gori in so sedežnico zamudili. Smo malce razmišljali, če naj ostanemo, če bo potrebno kaj pomagati, potem smo se pa spomnili, da mi smo jamarski reševalci, da za reševanje zunaj jam so pa gorci, in smo se kar brez slabe vesti proti domu odpeljali. In nama je s Tanjo parkirati kombi v RC Novo mesto uspelo, še preden je dan postal naslednji dan …