V petek sem moral že pred šesto zjutraj odpeljati sestro na letališče v Zagreb. Me je zadnjič enkrat ona odpeljala na Brnik, ko sem odhajal na vajo v Nemčijo, pa tudi iskat me je prišla in domov odpeljala in sem se ji, ker se tako spodobi in ker je takšen red, zahvalil z besedami, da ji nikoli ne bom mogel povrniti dobrote. Pa je takoj ustrelila, da to sploh ne bo problem, da bo ta nikoli prišel prej, kot si mislim, saj da odhaja v Avstralijo in potrebuje prevoz, ker ne želi pustiti avta tam na parkingu, bi bilo predrago.
In sem takorekoč sredi noči, po dobri urici spanja, sonce je ravno dobro pokukalo prek obzorja, sedel v avto in jo zapeljal proti letališču v sosednji državi. No, dobro, bodimo pošteni, ona je vozila, me pozna, moji refleksi so bili kljub dvema Petrolovima kofetoma ko pri crknjenemu konju! Sem bil prepričan, da je pot do letališča dobro označena in verjetno tudi je, a ker sva imela vključena vsak svoj GPS navigator, ki sta, kako prikladno, kazala vsak v svojo smer, sem se malce pred letališčem dodobra prebudil. Njen navigator je kazal desno na križišču, moj sicer tudi, a par kilometrov več do cilja, tabla nad cesto je pa naravnost kazala. In sem začel vpiti, da jebeš tehniko, da table glejva, da Hrvati pa menda ja vedo, kje je njihovo letališče in se je sestra bogica zmedla ter sledila kažipotu. Oba najina navigatorja sta pa popizdila in preračunavala in zahtevala, da na najbolj primernem kraju obrneva, moj je silil potem nekam na jug, njen na vzhod, table pa na jugovzhod, bolj sva se oddaljevala od letališča, bolj je pa tudi moja sestra norela. Da odhaja na drug konec sveta, tle pa do letališča ne more priti pravočasno …
No, sva prišla še dovolj zgodaj in je odšla čekirat karto, jaz pa parking poiskat. In sem se vmes seveda dvakrat izgubil, na srečo so krožišča in sem le po par dodatnih krogov naredil, potem sva pa tisti nasvidenje kofe zelo na hitro spila. Se ji je že mudilo …
Doma sem še Grdina na kofe povabil, ker me bolj poredko tako zgodaj vidi (če nismo ravno na vaji, treningu ali v jami!), še par opravkov opravil in časopise prebral, potem smo pa z letošnjimi jamarskimi tečajniki že proti Cink križu leteli. Tečajniki so bili vsi veseli, da bodo globinski rekord presegli, saj je Cinkovo prvo brezno 106 m globoko, in ko smo se oblačili v jamarsko opravo, mi je Mitja ves navdušen pod nos pomolil malo stekleničko. Da se spodobi, da je domače. Sem se branil, kakopak, alkohola nekako ne konzumiram, absolutno pa ga ne odobravam pred spustom v jamo. A je kar silil, da naj samo jezik namočim, tako, zaradi lepšega, da takšen je red, da se od tega nihče še ni napil in sem potem res tisto miniaturno frdamano reč nagnil, da je le par kapljic prišlo v usta, saj sem z jezikom zamašil odprtino, a je bilo to več ko dovolj. Zapeklo je ko stomater, ustnice so mi otrpnile, očala povsem zarosila pa dobesedno rigati sem začel, ko da bom zdaj zdaj bruhnil. Itak se mi sanjalo ni, kaj se dogaja, dokler nisem zagledal njihovih režečih obrazov. Mi je bilo v hipu jasno, da so mi nekaj posmodili, le kaj, tega pa nisem vedel. Je Mitja potem ponosno povedal, da je v šnopc nek njegov doma vzgojeni čili namočil, ki da je močan ko dinamit, v jamo smo šli pa malo kasneje, ko sem malo k sebi prišel.
Opremljal sem hitro, ker Cinka še vedno poznam ko svoj žep, tečajniki so pa bolj počasi kapljali za mano. Pred zadnjim pritrdiščem je Laura recimo kar zakampirala, ker se je spustila prenizko in ni mogla odpeti prnse prižeme, da sem hotel kar gor splezati in pomagati, Grdin kakšnih 30 m nad njo je bil pa vznemirjen ko lovski pes s srno v nosu. Da bo on kot pripravnik reševalec to rešil. Saj verjetno bi, a sta bila vmes še dva jamarja …
Je pa vseeno potreniral, je šel dvakrat dol in razopremil, da so se vmes klobase spekle. Potem smo pa kar sedeli, da je že skoraj sobota prišla in sem bil po dolgem času jaz tisti, ki je domov priganjal, ker da imam v soboto vajo JRS.
Sem se stuširal, opremo pripravil, še malo časopise preletel, a očesa še dobro zaprl nisem, ko me je predraga soproga že iz postelje suvala, da moram iti. Po par urah spanca mi itak nič ni bilo jasno, še manj je bilo jasni naši kuzlici. Da kaj se dogaja, je spraševal njen zmeden pogled, da svet ni tako narejen, da bi jaz vstajal tako zgodaj …
Saj ima prav in sem ji obljubil, da bova že naslednji dan spala, kot se spodobi in pičil v Roje, kjer smo morali pripraviti opremo za vajo v Avstriji. Certifikacijsko, za enoto CSAR, torej Cave Search and Rescue, ki bo po evropskih luknjah tudi reševala. Opreme za nekaj tovornjakov, kombijev in helikopter, prav težko se je bilo izogibati pogledom komandantov, če se ti ravno ni ljubilo delati. A se najde način, itak da se, če imaš dovolj let in izkušenj! In kavo se tudi zvoha, saj jo Murček kuha ne glede na lokacijo …
Ko so nas informirali o poteku dogodkov in namenu vaje ter opominjali na obnašanje na helikopterju, s katerim bomo v Avstrijo poleteli, me je pa reševalec Bojan dregnil, da naj vprašam, če imajo kadilske sedeže na zrakoplovu. Da on bi kadil med letom. In sem bil ravno prav zaspan, da sem že roko dvignil, a mi je dovolj zgodaj prišlo, da sem jo tudi še pravočasno spustil, preden je kateri od komandantov opazil …
Ja, naslednji teden bo menda peklenski, vhod v jamo je na 1800 m, jama dolga skoraj 40 km, temperatura v njej nekaj stopinj nad lediščem, ker pa bo “reševanje” trajalo tri dni, bomo v njej tudi spali.
Sem v soboto legel malo bolj zgodaj, da se končno naspim, čeprav je bila že kar nekaj ur nedelja, domačim (po mailu, kakopak, saj so že spali) zabičal, da me pred kosilom ne budijo, kuzlici obljubil, da zdaj bova pa spala ko ponavadi in z najlepšim namenom padel v nezavest, pozabil pa utišati telefon. Ki je zazvonil, kakopak, že zgodaj v nedeljo, se je prijateljica iz Srbije, ki je nisem videl že to let, vračala iz Italije. In sem skočil z njo na kofe, se spodobi, čeprav me je kuzla užaljeno gledala. Moja kuzla, tista, ki sem ji obljubil, da bova spala, kot se spodobi …
Še dobro, da je vikend minil in pridejo delovniki!
