Kaj daš raje v usta

Kaj dosti nisem spal, sem moral že navsezgodaj v Ljubljano, na tretje cepljenje za potrebe jamarskega reševanja v tujini. Pa če bo, ali ne. Mislim, reševanje …

Sem pridvignil rokav in je sestra kar malo pogledala, sem imel še od zadnjič hematom. Me absolutno nič ni motilo ali bolelo, le na pogled je bilo grdo.

A sem vas jaz tako zaklala, je vprašala kar malo s strahom in seveda nisem imel srca povedati ji po resnici, sem se kar zlagal, da ena druga. Pa pri tem upal, da kakšna druga sploh obstaja. Očitno obstaja, ker si je oddahnila. Bomo tokrat bolj pazili, je obljubila in privolila, da mi tisto cepivo, ki bolj boli (kasneje, kakopak), brizgne v levo roko. Ker sem nameraval v jamo zvečer. Je tisto župico zapičila v mišico in ponavadi nič ne boli, tokrat sem pa kar vse zvezde videl in kar roka mi je od bolečin dol padla, bolečina pa je potem v hipu prek rame šinila v vrat, da me je kar presekalo. Je gospa očitno kakšen živec zadela, to moraš biti kar ostrostrelec, a ko sem skočil kot poprajen in me je vprašala, če je vse okej, sem se stisnil zobe in se spet zlagal, da je. Pa če sem iskren, nisem stisnil samo zobe, tudi ritnice sem hudičevo močno stiskal skupaj, tako zelo je bolelo! Ne vem, zakaj to počnem. Zakaj ne povem po resnici, da me je prav nehumano zaklala!? Če bi jaz nekoga tako v bolečine spravil, sem prepričan, da ne bi bil tako prijazen in bi mene zagotovo  spravil še v hujše bolečine …

Ampak, saj sem jamarski reševalec, sem stisnil zobe in ritnice in odpeketal proti Domžalam, sem imel na osnovni šoli literarni nastop. Malo o Evi, kakopak, pa malo o urednikovanju in prevajanju, zelo veliko pa o jamarstvu. Otroke je zanimalo prav vse. In sem prišel na svoj račun, sem lahko blebetal do nezavesti. A lagati ali pretiravati pa nisem smel (preveč), ker je med občinstvom sedel tudi dr. Maksa sin in sem prepričan, da mu je doma vse zreferiral. Ate mu je pa potem povedal, kako stvari zares stojijo …

Na hitro sem potem doma kosilo pojedel in ker me je roka še kar skelela, sem celo razmišljal, ali bi Mitju sporočil, da morda pa ne bi šel v jamo … Ne, ne, seveda niti za hip nisem pomislil na to, ker jaz imam sebe rad in bi rad še kakšno leto živel! Sem zmetal jamarske stvari v torbo in se odpeljal do njega. Sem deset minut zamujal, me je že čakal pred garažo. Sem prepričan, da če me ne bi bilo, bi se kmalu oglasil pri meni, ve, kje živim. Pa saj ta zagnanost mi je všeč. sem bil enak, no, še vedno sem, plus malo razmigati se nikoli ne škodi. Ker ima človek službo in ker ga iz jame med tednom vedno prepozno domov dostavim, sva se tokrat odločila za bolj zgoden obisk Čaganke. Pa nam seveda ni povsem uspelo, sva se malo obirala na poti in je bila ura mimogrede mrak. Preden sem na bencinski, kjer sem potrebščine za v jamo kupoval (čike, kavo, sladkarije), sedel nazaj v avto, me je opozoril, naj si čevlje spucam. Sem si jih, ne vem, zakaj, pa tudi vprašal nisem, a že po minuti ali dveh vožnje Mitja ni mogel več zdržati. Če nič ne opazim?! Itak da nisem, pa je potem krokse sezul in z nogavicami malo po tepihih podrsal. Sem gledal, kaj počne, potem pa nenadoma ugotovil, da tepih lahko vidim. Ker ga ponavadi ne, je preveč usran. In ko je ves ponosen sedel, ko da je ravnokar plačal tehničnega za mojega jamarskega Fiatka, sem se kakopak takoj spomnil na gospoda Graha, ki so ga moji usrani tepihi tudi motili do nezavesti! Ampak on potem vsaj ni noge v nogavicah do zračnika dvignil kakor je storil Mitja …

No, zaradi tega nisva veliko zamudila, pri bivaku je že čakal Tomaž, z zakurjenim ognjem, in smo tam še malo počvekali, tako da je bilo pol sedmih, ko smo se v hlad Čaganke spustili. Saj bi se celo prej, a ko sem rekel, naj se še malo pregledata, mislil sem na jamarsko opremo, sta si pa skoraj ginekološki pregled privoščila … Dol nam je kar šlo, a ker je Tomaž krepko puščal, sem mu predlagal, da gre samo do nad Akustične dvorane, do koder sva zadnjič prikruzala z Mitjem in se potem obrne, midva z Mitjem sva pa nadeljevala proti bivaku v Severnem rovu. Ker sem človeku kofe obljubil 200 m pod zemljo in on ničesar ne pozabi! Preden je voda zavrela, sem mu ponudil pol radlerja, ki sem ga dol prinesel, da obeleživa dogodek, pa je zatrmulil, da radlerja ne pije, da preferira pivo. Piva nisem imel, zato je vseeno radler nagnil in ko ga je že nagnil, ga je pa še spil. Jap, je tudi dol grede švical in je moral nadoknaditi. Šele ko je zadevo spraznil, je vprašal, če bi morda tudi jaz malo. No, vprašal je, če sem mislil tudi jaz kaj piti pa sem mu po pravici povedal, da ne. Kakor sem medicinski sestri po pravici povedal, da me nič ne boli, ko me je priklala …

Voda je zavrela in ker sem dol slučajno čajno vrečko našel, je potem raje čaj namesto kave, mu je menda pasal, čeprav ga kaj dosti hvalil ni, ga je med srebanjem vroče pijače namreč razmetan bivak zmotil. Pa v bistvu ni razmetan, le v eni škatli imamo kovačijo in je vprašal, zakaj tiste škatle ne zapremo, zakaj je pokrov kar tam na tleh, da to ni za nikamor. Sem mu po pravici se zlagal, da ne sme biti zaprto zaradi vlage, da ne oksidira, kar je razumel, ni pa razumel, zakaj potem pokrova recimo nismo dali pod škatlo, da ne bi bil kar tam nekje poleg na tleh. Sem zmignil z rameni, ne premočno, ker me je rama od cepljenja kar krepko skelela, in ker je čaj že spil, jaz pa kave še ne, je pa še malo bivak pospravil …

Potem sva odpeketala proti površju, a sva le do vrha Akustične priplezala, ko sva zaslišala glas. Bi me kmalu kap, sem mislil, da se je Tomaž v eni uri, kar sva midva dol bivak pospravljala, dvignil le za par deset metrov, a je na srečo dol prikruzal Grdin. Ves olimpijski je tudi prišel malo pokondicirat.

Sem mu kvizkota predal, torej Mitjo, da je on plezal za njim, jaz sem se pa odločil malce zares pokondicionirati in sem se ven pognal s polnim gasom. Mislim, polnim gasom za moja leta, kakopak. Stropna in Sedemdesetmetrca sta švignili mimo, kar je pomenilo dobrih 100 m, sem bil kar moker in sem že mislil upočasniti, ko me je nenadoma prešinilo, da če pa še naprej pumpam, da morda pa še Tomaža ujamem. In sem res pumpal in res sem ga ujel na koncu drugega brezna in ker mi je šlo tako dobro, sem ga poprosil, če lahko na vrhu počaka, da ga prehitim. Saj drugače ne tekmujem, ne morem več, tokrat se mi je pa kar zdelo, da mi gre hitro in sem hotel zunaj preveriti čas. Se mi je umaknil in sem že bolj iz trme šibnil še zadnje brezno, zunaj pa res s firbcem pokukal na telefon. In se potrepljal po ramenih (po levem bolj previdno), 200 m sem špricnil v par minut manj kot uri. A se kaj dosti nisem uspel veseliti, ker je potem seveda vsa voda hotela naenkrat iz mojega telesa, ko sem se končno malo ohladil, sem pa Tomaža zališal. Se je bližal izhodu. Ga sicer nisem videl, para je pa že začela prihajati ven. Pa je bil še 10 m nižje!

Pred bivakom naju je čakala ravno pravšnja žerjavica, da sva kar klobase na rešetko vrgla. Ker jih je prinesel Tomaž, niso bile najcenejše, je pritrogal neke domače, dimljene, so se mi kar sline cedile. No, bi se mi, če bi kaj vlage v meni sploh še bilo …

Kakšno uro kasneje sta prišla še Grdin in Mitja in ko sta se preoblekla, je bila večerja ravno pripravljena. A seveda nismo takoj sedli za mizo, je Mitja, da bi proslavili njegov nov globinski rekord, spet tisto njegovo pizdarijo od šnopca, v katerega je namočil domač, ko milijonmater hud čili, privlekel. Da bomo nazdravili. In sem se kakopak branil na žive in mrtve, odločen, da tistega nikoli več ne poskusim! Pa je kar vztrajal in vztrajal, dokler mu nisem povedal, da tistega njegovega pekočega strupa tako zelo ne želim dati niti na jezik, da bi raje kaj drugega njegovega prej v usta vzel. In ker sem mu že dal idejo, je začel pa sitnariti, kakopak v drugo smer …

Ah, ta mladina, ga pelješ na 200 m, pa ima še energije za strice drkati v glavo …

Dobro, smo potem sedli h klobasam in so nam kar ritke ploskale, tako dobro je bilo, pa še par pirov so našli in se nobenemu ni dalo domov. Pol poti sem se potem moral z Grdinom po telefonu pogovarjati, da med vožnjo ni zaspal, pol poti sem moral pa Mitjata poslušati, da bo moral že ob pol šestih vstati za šiht. Pa nisem razumel, kaj stoka, sem ga domov pripeljal že malo po eni uri zjutraj …

Ampak, je zatrdil, da bo še šel, Tomaž pa prav tako. Se vsakič ponosno zaustavita pri načrtu Čaganke in s prstom brazdata po njem, kje sta že bila. Se bojim, da bosta kmalu, že zelo kmalu zabrazdala proti dnu. S prstom po zemljevidu, kakopak …