Zrno

Kako slepa kokoš najde zrno? S srečo, kakopak! Pred leti sem v skoraj stometrsko brezno zbil sončna očala in čeprav ni bilo energije za še enkrat dol se spustit, sem vseeno šel, ker so bila draga ko žafran in čeprav sem bil prepričan, da jih ne bom našel, sem jih. Potem sem enkrat v Cinku na dnu prvega brezna pozabil fotoaparat in ga šel naslednji dan iskat, ampak za oboje sem vedel, kje zadeva je.

Ko sva pa včeraj z Mitjem iz Čaganke prikruzala in sem pri bivaku hotel vzeti očala, da jih umijem, na nos nataknem in spet spregledam, jih pa ni bilo. Sem se namreč med plezanjem topil in so bila očala tako rosna, da sem jih zataknil v dekolte, v podkombinezon. Saj to sem že večrat storil in sem jih še vedno do zdaj našel, tokrat jih pa ni bilo. Previdno sva pregledala vse okoli bivaka, kjer sem tacal, pa jih ni bilo, potem sva se pa še do jame počasi in previdno odpravila in oprezala za očali. Pa jih ni bilo, kakopak. Domov sem dal svojega Fiatka voziti Mitjatu, ki drugače vozi neko povsem novo limunzino in itak da se je takoj stokanje začelo. Stari, to vozilo nima servo volana (nisem mu hotel povedati, da je morda malo v roke ošvohnel), stari, tale bolid nima bremz (tudi noge je imel očitno ošvohnjene od Čaganke), a nimaš dolgih luči (tole je pa že bolj pod podjebavanje spadalo, ker je po hosti ves čas vozil z dolgimi, ko je preklopil na kratke, je mislil, da so se pa pozicijske prižgale)?!

Saj do doma se je kar privadil in ni več stokal ali pa mu je le energije zmanjkalo, kaj pa vem. Meni jo je tudi, a sem se danes po kosilu vseeno k Čaganki spet odpravil, ker očala potrebujem. Dioptrijo imam manj kot -1, a me cilindri zafrkavajo. Res je, da so očala tako zdrsana od brezštevilnih jam, da praktično tudi z njimi slabše vidim in sem se ko bolan srat pripravljal, da si nove kupim, a kaj, ko ne moreš kar v trgovino in si jih izbrati. Jih morajo narediti.

Sem prikruzal k bivaku in si najprej en orng kofe skuhal, sobotno prebral na sončku, ki mi je še ostala, potem sem se pa počasi odpravil do jame in ves čas buljil v tla. Kar hrbet me je bolel, ko sem tako sklonjen prišel do vhoda v jamo, a, kot rečeno, očala potrebujem in sem se res potrudil. Jih nisem našel, kakopak in sem zgodbo ponovil v rikverc smeri. Nisem jih našel.

Sem si skuhal še en kofe in med pitjem zbiral energijo, da se v jamarsko opremo dam, ko je zazvonil telefon. Sva z Maksom malce klepetala, potem sem pa povedal, da grem v luknjo, če sem očala kje dol pozabil, ker zunaj jih nisem našel. In je seveda prišlo vprašanje, kako bom, slep, očala našel. Da jih ne smem po zvoku iskati, ker če stopim na njih, ne bo prav …

Sem si rekel, da nekaj sreče pa tudi jaz še imam in do jame spet v tla intenzivno gledal, v upanju, da jih zagledam. Nisem jih. Sem se spustil v prvo brezno, je prijalo, je bilo hladno, in na dnu prvega brezna vse pregledal. Očal ni bilo.

Saj sem bil skoraj povsem prepričan, da sem jih prinesel ven in izgubil šele nekje zunaj, a če jih zunaj ni bilo, so pač morala biti nekje noter. Sem se spustil še v drugo brezno, kjer sem Mitji v jezeru kazal jamske živalice in bil pri tem na vse štirih. So mi morda pri tem padle iz dekolteja. Niso mi …

Sem šel še v tretje brezno, ker tam se moraš pa malo guziti in sem jih morda pri tem izgubil. Nisem jih, vsaj našel jih nisem.

Okej, sem še do 70 metrce splezal, tam je tudi neka ožja luknja, sem jih morda tam kako zbil. In čeprav upanja nisem imel, sem vseeno vse pregledal in jih kakopak ni bilo.

Ko sem bil že tam, sem se še 70 m nižje spustil, če so pa morda tam. Ni jih bilo. Sem še v meander se potrudil, čeprav tam je bilo brez veze, je milijon lukenj na poti. A sem vseeno odšel do konca, kjer sva dan prej zaključila. Jih ni bilo.

Sem razmišljal, če se spustim še eno brezno, če so morda pa dol se nekako skotalila, pa se mi potem ni ljubilo. Pa tudi, roko na srce, niti malo nisem verjel v to možnost. Drugače bi šel, so očala dražja kot trije jamarski Fiati …

Počasi sem potem plezal ven in kakopak švical ko konj, kondicije ni, pa tudi nobenega ni bilo ne pred mano ne za mano, ki bi priganjal. Ja, vem, v jamo nikoli ne greš sam, a mi je kar pasalo. Biti sam s sabo brez očal globoko pod zemljo, z divjim rokenrolom iz telefona. Sem kar malo zavdihnil, kaj nisem še gorilnika za kofe vzel, bi bil cel žur lahko …

V vsakem novem breznu sem tudi gor grede vse spet pregledal in kakopak očal ni bilo nikjer. Sem končno priplezal ven, a ko je vame butnila vročina, sem se odločil, da bom kar še na vrvi, tik pri izhodu iz jame enega pricinil. Dobro, sem razmišljal tudi o tem, da bi kar ven šel in si pri bivaku scmaril en kofe in tam šele enega prižgal, a me je vroče sonce prepričalo, da naj se mi nikamor ne mudi. In sem kadil, bingljajoč na vrvi direkt pri vhodu (ali izhodu) v jamo in ker nisem imel kaj početi, sem malce okoli sebe buljil. Saj videti itak nisem imel kaj, ko nisem imel očal, a vseeno. In itak da sem videl, sem jih takoj, ampak res takoj opazil. Očala! Takoj pri izhodu iz jame. Z roko sem jih lahko dosegel, še viseč na vrvi! Sem jih najprej iz togote mislil kar v brezno zabrisati, ker sem se zaradi njih skoraj 200 m spustil, a sem se potem spomnil, da bom moral še enkrat dol in sem jih le v žep vtaknil. Še prav pa kakopak fotografiral, kje so bila!

Sem si potem še en kofe scmaril pri bivaku in se kar malo neumno počutil, a jezil se pa nisem več. Saj kondicije mi itak manjka, pa spet videti je tudi okej …