Leška

DZRJ Kranj že leta organizira vsakoletni tabor pri Breznu pri Leški planini, a vedno na začetku julija, ko sem bil ponavadi na morju. Zadnja leta, kar ne rabim več s predrago na morje, saj zmore tudi brez mene, je pa vedno kaj drugega vmes prišlo. Tudi letos bi moral biti na mednarodni vaji v Romuniji, a jim je jamo zalilo in je vaja odpadla, zato sem se lahko pridružil našim letošnjim jamarjem pripravnikom, Jasni in Grdinu.

Čisto zares smo bili ob 8h zjutraj že na poti, kakor smo se dogovorili, a potem itak ena kavica, pa druga, v tistih gozdovih na Jelovici smo se na koncu pa še debelo izgubili. So pot kranjski jamarji seveda označili, a ne iz tiste smeri, iz katere smo mi prijahali …

Okoli 12h smo se šele v jamo spravili, ko jih je bilo v podzemlju že skoraj trideset, Igor je vsak vstop vestno beležil. Malce je dvignil obrvi, ko sem mu omenil, da letošnje pripravnike peljem skoraj 400 m v globino, a ko sem mu povedal, da so že stari Čagankarski mački, nam je dal zeleno luč. Zamolčal pa sem, kakopak, koliko je recimo nazadnje Laura potrebovala, da je prisopihala iz 200 m Čaganke …

A Čaganka je le Čaganka, Leška je nekaj povsem drugega in vsako brezno posebej me je neizmerno navduševalo, prostornost podzemnih prostorov pa jemala dih! Ta Leška je res nekaj posebnega, fascinantna tako, da sem skoraj pozabil gledati, kaj Laura počne. Pa ni počela nič takšnega, vsem je šlo čudovito dol, tudi njej, le tam pred tadolgim spustom, ko se na vrvi direkt iz stropa spustiš 40 m globoko brez pritrdišč v ogromno ogromno dvorano, je začudena ugotovila, de že teče iz nje. Kar je bilo za pričakovati, ker lahka Leška pa kljub vsemu ni, a tokrat smo vsi pazili, da je dovolj pila in tu in tam tudi kaj pojedla, da je bila energija. Ker maščobnih oblog, ki ponujajo nekaj toplote in dodatno rezervo energije pri ekstremnih naporih ima tačno nič!

Na dnu Biserne dvorane sem srečal Citrarja, ki se je že proti sončni svetlobi odpravljal in le mimogrede sva se pozdravila, kot bi se recimo srečala v gostilni pri Mlinarju in že smo hiteli vsak v svojo smer. Mi najprej proti lulčku, ogromnem kapniku falične oblike, kjer smo se seveda najprej pofotkali, nato nekaj prigriznili, potem pa naprej v globino odpravili, proti Dolgi dvorani, da se pofotkamo še pri največjem kapniku, prek 30 m visokem. Eden prihaja s stropa, drugi raste iz tal, še kakšnih par deset tisoč let, pa se bosta združila …

Pa ni šlo povsem tekoče, ko je v jami toliko jamarjev, tudi do kakšnega zastoja pride, če pa gor pleza Majcen, pa še toliko bolj. Se je najprej sopara dvignila iz brezna, šele nato se je on prikazal, ves vesel in zadovoljen. Ko da nima še 400 m do površja, ves premočen je še par vicev na hitro iz rokava stresel, preden smo se razšli …

Do tavelikega kapnika smo se kar naplezali, nahodili in naplazili, a se je absolutno izplačalo, kaj dosti se pa dol nismo obirali, smo kar obrnili. Ker sem se spuščal zadnji, sem ven hodil prvi, a le toliko časa, dokler nisem zašel. Pa saj nisem vedel, da sem zašel, le ko sem trapljal po nekih rovih, se mi je vse skupaj malce nevarno zazdelo in sem se odločil, da Jasno in Lauro počakam, da jima pomagamo. Pa jih kar ni in ni bilo (le Mitja je prišel, da sva skupaj čakala), čez čas sem pa v povsem v drugem breznu, krepko nad mano in zelo daleč proč luč zagledal. Sem ugotovil, da je Jasna in ji vpil, da je zašla, da naj pride do mene in kam da rine, pa je vpila nazaj, da je ona pri lulku in da sem jaz zašel …

Ker je tako markanten smerokaz skorajda nemogoče zamenjati s čim drugim, sem seveda priznal napako in se pridružil skupini, Laura je pa že par sto metrov pod zemljo začela vriskati, da bo ona novico napisala za internetno stran našega jamarskega kluba, ker jaz definitivno ne bom priznal, da sem se izgubil!

Ma, saj človek mora imeti kakšno veselje in motivacijo, da se na površje prebije!

Smo ven pokukali šele okoli osmih zvečer, a je bilo še sonce. Ko smo se preoblekli, smo bili pa deležni tradicionalne gorenjske gostoljubnosti – odojek, mesnine z žara, golaž, potica, pečen krompir … Smo se najedli, da smo kar pokali …

Jasna in Laura sta se zaradi obveznosti malce pred polnočjo domov odpravili in bi morda še celo normalno domov prišle, če se domačin, ki je vozil pred njima in jima kazal pot v civilizacijo, v gozdovih ne bi izgubil in jih je po debeli uri ali še malo več šele Jasnina navigacija rešila, mi smo pa uživali ob ognju pri druženju z jamarji iz vse Slovenije. In je bilo prav prijetno, dokler nekaj po polnoči ni malce dež popadal, nič drastičnega, smo bili itak pod plahto, a je Mitja priskakljal do mene. Da bo kar pri meni spal. Se mu, ko smo prišli, ni ljubilo postaviti šotora in ga je Žekar povabil v svojega. Ko ga je postavil, in postavil je neko majhno pasjo utico, je pa Mitja pogledal moj šotor, ki je bil ene trikrat večji in zatrmulil, da bo spal pri meni. Jaz se pa seveda nisem dal, sem imel s sabo še sobotno prilogo, ki sem jo nameraval prebrati in ker pri branju tudi kadim, kar mi daje velik užitek, saj zelo pogosto v postelji pač nimam priložnosti kaditi, sem vedel, da bo zagotovo protestiral. Ga je potem Žekar potolažil, da on bo itak zunaj spal, da to rad počne in smo bili vsi zadovoljni, dokler seveda malce dež mi popadal nekaj čez polnoč. A se kar nisem dal in res sta se potem v tisto pasjo utico spravila, kar me je neizmerno zabavalo. Utrujenost zaradi jame in nekaj piv in so vse ovire padle. Šotor pa tako majhen, da sta se morala sinhrono obračati! Sem potem, ko sem že bral v svojem šotoru, ki je bil postavljen tik njunega in bi nevedni opazovale morda celo lahko pomislil, da je Žekarjev šotorček le prostor za gojzaje za prebivalce mojega šotora, poslušal, kako se je Mitja matral, ko se je slačil. Ne, nista se vžgala, če ste nesramno pomislili, a le tako skupaj sta se stiskala in res je bil prostor tako majhen, da sta kmalu oba zakuhala …

V nedeljo zjutraj me je zbudil pa zlatega Marka Z. glas, ki ga nisem videl že sto let in se je prišel malce v jamo pretegnit, pa še brata je s sabo pripeljal, da si povsem nov kombinezon umaže. Sem vstal in pri srebanju prve kavice ugotavljal, da je bil Walter tako ves v vse novo opravljen, da nihče ne bi mogel ugotoviti, da je šef jamarske reševalne … So izginili v jamo, potem se je pa Davo prikazal. Eden prvih raziskovalcev Leške, ki si bo kmalu 80 križev nakopal, če si jih še ni in sem mu čestital. Se je prejšnji dan namreč spustil skoraj 80 m v jamo. Pa je postokal, da to ni to, da pred leti je kar tekel ven, a sem ga potolažil, da je to normalno. Da jaz sem ga včasih zjutraj tudi 10 minut lomil, da sem šel lahko sploh lulat, zdaj sem pa vesel, če je vsaj toliko, da po prstih na nogi ne močim …

Par kofetkov, da se je še Grdin zbudil in smo se odpeljali domov. Pa seveda smo se na kavi še v prvi gostilni ustavili in ker so imeli tam ravno trampolin in že najmanj ene 20 let po njem nisem skakal, sem vprašal natakarico, če zadeva zdrži 90 kil. Je suvereno zatrdila, da zrži, če zdržijo moja kolena in itak da sem takoj sprejel izziv! Sem hotel skočiti tako visoko, da bi prek ograje Mitjata videl, a sem po nekaj minutah odnehal. In se bolj zmatral kot dan prej pri spustu na skoraj 400 m!

Leška je zakon. Je to tudi Laura priznala, ki ji je šlo ven ekspresno in na moje privoščljivo sporočilo, da upam, da jo vse boli, začuda priznala, da jo. A sem prepričan, da bomo drugo leto spet na Gorenjskem. Jama je bogovska, gostolubja ni za prehvaliti, pametni so pa tudi. V Čaganko k nam ne pridejo …

 

Napiši mnenje