Prva zamujena

Kakor sva z Grdinom začela, se je zdelo, da bo fotoskenirajne Čaganke ajncvajdrav končano, pa je potem v fotofinišu vedno kaj vmes prišlo, da se je zadeva krepko zavlekla. In ko je predlagal, da to soboto fotoskeniramo Južni rov, sem zaploskal ter za akcijo pridobil še Jasno in Žekarja (Mitja je moral z družino na morje, drugače bi tudi on blaterail, sem prepričan), čeprav sem bil prepričan, da nam ne bo uspelo.

Mislim, ja, itak da sem vedel, da bomo šli in nekaj poskenirali, a sem bil prepričan, da celega Južnega rova pač ne bomo. Je namreč dolg ko ponedeljek …

Itak smo se v jamo odpravili, ko da se nam prav nikamor ne mudi, šele okoli štirih popoldne. Pa saj se nam res nikamor ni mudilo, a če imaš toliko dela pred sabo, kakor je fotoskeniranje kakor ponedeljek dolgega Južnega rova nekaj več ko 200 m pod površjem, bi morda bilo pametnejše kakšno uro prej se v hlad podzemlja spraviti. A kaj, ko kaj dosti niti ne razmišljamo, je lepše sedeti pred bivakom, kavice v rito metati in debatirati, ko da se že sto let nismo videli!

Jasno in Žekarja smo naprej poslali, Grdin je šel še nekaj balasta iz trebuha odmetati, jaz sem si pa še en kofe pristavil. Da v jami ne bi skakali en po drugem, namreč. Se je Grdin, delno olajšan, kakšnih 20 minut za njima odpravil, jaz sem pa kar sedel in bi verjetno še danes tam sedel, ker sem si ob kavici še sobotno razgrnil in povsem noter padel, če ne bi začelo grmeti. In sem se potem pospešeno v jamarsko opremo rinil, kajti grmenje je napovedovalo kar obilne padavine. Pa saj se dežja ne bojim, mi je bilo jasno, da bom v jami itak moker, tudi grmenje me kaj dosti ne plaši, a jaz žal vidim širšo sliko. Sam v gozdu, na poti proti jami, strele sekajo, dež pada in šumi, kako me bo pa medved slišal, če se mi ravno na pot postavi?!

Ja, vem, vi mislite, da se hecam, samo v bistvu se ne. Sem bil kakšne pol ure za Grdinom ajncvajdrav v opremi, da sem prav zašvical pri tem opravilu, le da dež prehitim, ki je že začel počasi šumeti po listju in ko sem hitel proti vhodu v Čaganko, sem z jamarskim železjem ropotal, ko da sem pri amaterskem tolkalnem orkestru največje krajevne skupnosti v mestu najbolj pomemben ropotalec! Je gozd namreč po vseh teh padavinah in soncu in padavinah prav razbohotil se, poti so povsem zaraščene, prav lahko bi si kakšna kosmata beštija za počitek izbrala prav pot proti Čaganki! Ja, vem, bi ga pregnali že predhodniki, ampak, kaj pa če bi prišel potem, ko so oni že v jamo izginili!?

Saj pravim, vidim širšo sliko, razmišljam, ničesar ne prepostim naključju!

Ko sem se vpel na vrv in zabingljal nad prvim breznom, sem si prav oddahnil, potem sem pa kmalu nehal o medvedih razmišljati, pa ne zato, ker jih v jamah ni, temveč zato, ker se mi je vrv, ki sem jo dol nosil, zatikala v prav vsako izboklino v jami. Ki jih je v jamah, kolikor hočete. Izboklin, namreč! Zakaj sem vrv dol nesel poleg težke transportne vreče? Ker je tako zahteval Grdin, da opremimo en ozek rov iz ene dvorane v Južnem rovu v drugo, ki mu vedno dela težave in če sem hotel, da bo fotoskeniranje potekalo brez težav, sem ga ubogal.

V Akustični sem jih skorajda ujel, so ravno k malici sedli in sem se jim pridružil, potem je pa Grdin sestavil svojo izvenzemeljsko pripravo za fotografiranje in zavil v Južni rov fotkat, mi trije pa v Severni rov kavo pit. Ne, res. Smo si jo v bivaku skuhali, kar nam je vzelo par minut, a smo potem kar kofetkali in blebetali, ko da se že sto let nismo videli, ko smo se končno za Grdinom odpravili, nas je ta pa že čakal na koncu prve dvorane v Južnem rovu. Je posnel več ko 1000 fotk in ni bil zelo jezen, ker nas je moral malo čakati. Tak je. Res.

Je razstavil tisto svojo pripravo za fotkanje, smo jo pospravili v dve transportni vreči in se čez Gorensjki prehod odpravili v naslednjo dvorano. Veliko kakor prejšnja. Tam smo pripravo spet sestavili (fotoaparat v nekakšnem okvirju, okoli katerega so 4 bliskavice in sprožilec, da ni senc), kar vzame kar nekaj časa, potem smo se od začetka dvorane umaknili, da je začetek pofotkal, ko se je spravil pa v nadaljevanje dvorane, smo se mi pa na začetek umaknili, da ga nismo motili. Potem smo mi tam malicali, kadili in blebetali, ko da se že sto let nismo videli, Grdin je pa fotkal. Nam je kmalu izginil za ovinek in smo kar pozabili nanj, toliko smo si imeli za povedati, ko je spet napravil kakšnih 1000 fotk druge dvorane, smo se mu pa pridružili. No, nismo se mu sami od sebe. Nas je prišel nazaj iskat, kakšnih 100 m daleč. Saj nas je menda klical, a ker smo prek telefona navijali muziko, ga nismo slišali. Ni bil jezen. Res.

Na koncu dvorane smo razstavili njegovo pripravo za fotoskeniranje, kar je vzelo kakšnih 15 minut, in jo pospravili v dve veliki transportki, potem smo se pa skozi 35 m dolgo kanalizacijsko cev, ki smo jo kopali 3 leta, odpravili tretji dvorani naproti. Tuakj smo pa crknili, kajti po tem rovu napreduješ po trebuhu, tako nizko je, še glave ne moreš dvigniti, zaradi transportk, ki so se ves čas zatikale, je kar trajalo, da smo prišli v prostornejše prostore. Vmes je Žekar še eno skalo, ki smo jih pri kopanju na stran odlagali, ker jih drugam pač nismo mogli, zvrnil iz škarpe in sem najprej mislil, da sem rov falil, ko mi je pot zaprla. Pa itak ne moreš falit, je samo ena smer, zato smo jo s pomočjo vrvi, ki smo jo s sabo vlačili, da se je še bolj zatikalo vse skupaj, ven potegnili. Da je vrv vsaj malo za koristno se izkazala …

Na začetku dvorane smo fotografsko pripravo sestavili, se umaknili z začetka dvorane, da ga je pofotkal, potem smo pa sedli na začetek, ko je on fotkal, da ga nismo motili in sedeli in blebetali in poslušali muziko, ko da že 100 let nismo bili skupaj. A tokrat smo slišali njegovo žvižganje in smo priskakljali do njega, da smo pripravo razstavili in jo pospravili, potem sem se pa v ozek prehod z vrvjo zakadil, ker smo končno prišli do tam, kjer naj bi jo namontirali. Brez vrvi ponavadi potrebujem kakšnih 15 minut, da pridem v četrto dvorano, z vrvjo, ki se je non stop zatikala, sem potreboval kakšne pol ure. In bil prepričan, da bom od silnega napora enostavno konec vzel!

Sem potem, ko sem ven končno zlezel, zadevo privezal na večjo skalo, da mi je Grdin lahko sledil, brez vrvi ponavadi potrebuje kakšnih 20 minut, z vrvjo je tokrat potreboval malo več ko pol ure. V fotofinišu, ko je iz ožine že glava pokukala in sem lahko opazoval dogajanje, ga je pa tista vrv še posebej nekaj sheblala in je kar zakampiral. Saj dogajanje ni bilo nič kaj filmsko, opazoval sem skoraj nepomično glavo, ki je kukala iz ozke luknjice in na kateri se se nabirale potne kapljice, ki so se kmalu v potokih zlivale v njegove oči, opazoval sem njegovo levo ročico, ki si je na vse pretega poskušala pomagati iz luknje z vrvjo, pa zaradi nemogoče nenaravnega položaja v njej ni bilo niti toliko moči, da bi jo sploh dobro zagrabil, kaj šele potegnil se ven, vedel pa sem, da noge in ritne mišice delajo nadure. V bistvu je bil podoben raci – na površju vse mirno, pod površjem pa blazna akcija!

Je potem nekako končno prilezel iz ožine, da sva potem skupaj opazovala Žekarja, ki je prav tako zakampiral, ker je tudi poskusil vrv uporabiti za moč, Jasni, ki je ven pa kar hitro prišla, je pa to uspelo zato, ker se ni zanašala na vrv. Ko smo v četrti dvorani spet sestavljali pripravo, sem se malo hecno počutil, kaj za vraga sem tisti štrik tako daleč trogal, ampak rekel pa nisem nič, kajti v primerjavi z Grdinom sem tam itak samo turizem zganjal.

Se je ponovila zgodba, je najprej pofotkal začetni del ogromne dvorane, le s to razliko, da se nobeden od nas treh ni več hotel umakniti in je tisti začetni del dvorane fotoskeniral z nami kot statisti! Je naredil novih 1000 fotk, mi smo pa tam sedeli in se nismo več pogovarjali, le ko krave smo buljili predse in se pretvarjali, da nas ne zebe. Ko je Grdin čez kakšno uro priskakljal do nas in povedal, da tretji set baterij za bliskavice ima še nekaj energije v sebi, da na eni od 4 kartic ima pa tudi še nekaj prostora, če bi pofotoskenirali še vsaj del pete dvorane, sem mu pa uro pokazal. Ki je kazala nekaj čez 23! Da kar je dovolj, je pač dovolj, da tako še Joškota Krkinega ne terajo, pa ima milijon evrov plače, če štejemo tudi denar za malico in prevozne stroške!

Se je strinjal, razkopal fotosken napravo, smo jo pospravili in potem z novo energijo čez milijon dvoran Južnega rova in še več ožin in jebad krenili proti Akustični dvorani! Me je kar fasciniralo, kako po pravilih jamarsko smo se obnašali. No, vsaj proti koncu, ko nas je zeblo, ko smo bili lačni in žejni in ko smo si v desetih urah pa res že vse povedali! Ko nismo delali, smo samo čmurili in varčevali z energijo (razen Grdina, ki je pač delal ves čas), ko je prišel čas za akcijo, smo pa špricnili!

Do Akustične, kjer naj bi zavili proti površju, smo pribrzeli v dobri uri, kjer so ostali malo pomalicali, jaz sem pa kar ven potegnil, da zakurim in čevape za večerjo pripravim! Sem potegnil, čeprav, priznam, ne s preveč energije, je nisem imel nič. No, do police 70metrce, kakšnih 100 m višje mi je kar šlo, saj je tam jezero, kjer sem si vodo natočil, sem bil namreč žejen, da bi gada posesal, kakor Pero rad reče, ko mu nivo piva pade pod od zdravnika zapovedan nivo.

Naprej je šlo pa bolj počasi, navadna ledena voda pri brzini ne pomaga kaj dovolj, bi moral imeti kakšen energijski napitek! Sem si tokrat za spremembo na vrvi vizualiziral radler, ki ga bom spil na površju, ne kave, pa je nekako šlo. Sem ven v sparino pokukal nekaj pred drugo uro zjutraj, a nisem takoj odhitel proti bivaku. Saj veste, širšo sliko vidim in sem v tisti širši sliki popolne teme videl ene milijon medvedov, ki le na mene čakajo in sem kar nisem mogel odlimati od vhoda v jamo. Sem telefon iz transportke vzel, ki mi je z glasno glasbo ritem pri plezanju dajal, da bodo medvedje še bolj slišali, da prihajam, pa enega sem si pricinil, potem je pa telefon začel cingljati in sem za hip kar pozabil na beštije, ki v zasedi čakajo le mene. Sem do signala prišel (v jami ga namreč ni) in je začelo cingljati, da imam deset neodgovorjenih klicev in sporočila so začela kapljati. Nič mi ni bilo jasno! No, prvo sem prebral sporočilo od predrage mi soproge in so se stvari v hipu pojasnile. Da je nek italijanski jamar padel v jami in da je intervencija, da mene pa spet ni! Priznam, tisti spet me je malo zmotil, a kaj dosti se jetiti nisem mogel, ker je resničen. Že kar nekajkrat sem bil v Čaganki, ko so kolegi reševali, ko sem ven prisvinjal, je bilo pa že vsega konec …

Bi še kar bral sporočila, so bila vsa na isto vižo, nekateri reševalci so me spraševali, če gremo, če bom prišel po njih in podobno, a je nekje v bližini nekaj zalajalo in sem hotel kar nazaj v jamo. Nikakor nisem mogel zbrati energije, da bi se od vhoda odtrgal, še celo misel, da moram ogenj zakuriti in čevape za tovariše posmoditi, me ni premaknila, šele misel, kako me bo radler po grlu požgečkal, me je postavila na gumijaste nogice.

Do bivaka sem spet hodil ko glavni tolkalec najbolj neusklajenega tolkalnega orkestra, pa veliko sem kašljal in žvižgal, šele pri leseni barakici sem si malo oddahnil. Navil muziko še bolj naglas, začel s sebe metati umazano opremo, hkrati pa oprezal za hrbet, če bo kljub vsemu kaj name skočilo. In tu me je pa zafrknilo vse skupaj! Sem pazil na hrbet, na dogajanje pred nosom pa nisem bil pozoren. Saj pred nosom sem imel le vrata bivaka, a vseeno, izkušen človek mora pričakotati napad iz vseh smeri, še najbolj iz najmanj verjetne!

So se vrata od bivaka bliskoviti odprla in nekdo je zarulil, da me je trikrat kap udarila z dvojnim infarktom pa še aritmija je v hipu prišla za dobro vago!

Se mi zdi, da sem zapiskal ko nemočna deklica, ki ji še nekaj olimpijad do polnoletnosti manjka, da je Klemi, ki je nenapovedan prišel za nami v bivak in je že spal, crkoval od smeha! Ma mu nisem zameril, kaj je tisti moj majcen strahec v primerjavi z njegovim neskončnim veseljem, da je prijatelja skorajda v prerani grob spravil!?

Sem se slekel, umil, preoblekel, zakuril, radler počasi srebal in se grel ob ognju, ko se je pojavil Grdin. Olimpijski, kakopak. Sva se menila, ko da se že sto let nisva videla, enkrat vmes sem mu pa celo uspel povedati, da smo imeli intervencijo, ko smo bili v jami. In se je v hipu zresnil. Ter mi očital, da je zaradi mene zamudil svojo prvo intervencijo! Sva se potem kakšno uro kregala, zaradi koga je kdo kaj zamudil, da sva na koncu sploh pozabila, o čem lajava, ko sta nekaj čez tri ven prisvinjala še Jasna in Žekar. Ko smo čevape v rito metali, se je že dan delal, gozd se je začel prebujati, ko smo se v postelje spravljali, je bilo pa že svetlo. Mi smo komaj dobro zaspali, ko je Klemi že vstal, eno uro za njim je vstala Jasna, ki jo je krč v nogo zaradi minulih naporov, in ga je pregnala le s hojo, malce za njo se je iz postelje vrgel Grdin, da to je za popizdit, kdo bo po soncu spal, kaj je s podstrešja pregnalo Žekarja, ne vem, jaz sem po slabih 4 urah spanja vstal, ker je bil ob ognju že pravi žur.

In sem Klemiju oprostil tisto prestrašitev, ker ko je slišal, da sem začel ropotati, je takojci za kofe pristavil, da ko sem imel oščetkane zobe, je bil kofe že v skodelici. Potem smo seveda ob ognju malce debatirali, ko da se že sto let nismo videli, potem smo eno terensko udarili, torej malce jame po okolici iskali, si za kosilo privoščili golaž, ki sem ga jaz scumpral in je bil bogovski (povsem objektivno gledano kakopak!), doma sem pa potem samo kuzlico v avto naložil in smo k potoku odhiteli oprat opremo.

Sem imel en kombinezon usran od Leške, drugi od Cinka, tretji od Čaganke, v gatah na intervencijo pa ne morem, mar ne!? Zdaj sem pripravljen. Me sicer vse boli, a se bojim, kolikor poznam Grdina, da bom opremo prej  usral v tistih dveh manjkajočih dvoranah Južnega rova, za katere je zmanjkalo energije v bliskavicah kot pa na kakšni intervenciji …