Krasoslovci so končno dobili potopno črpalko, ki so jo čakali in navsezgodaj zjutraj se nas je šest jamarskih reševalcev že vozilo proti Matijevi jami. Kakopak smo v Pivki še kofe postanek naredili, brez tega pač ne gre, zato je sonce pržilo že ko v peklu, ko smo prišli na lokacijo. Najprej smo morali narediti par reševalsko jamarskih vrvnih manevrov za vhodno brezno in je peklo ko sam hudič, predvsem pa je dolgo trajalo. Je Erki namreč izvedel, koliko tista pumpa košta in smo se vsi dobesedno usrali, da bi jo poškodovali in smo vse manevre podvojili, zaradi varnosti, saj veste. Ko na vajah delamo z nosili s kakšnim reševalcem v njih, ki si želi malo počivati (pa še nima izkušenj z nosili, da bi od tega bežal ko hudič od križa), nikoli tako ne pazimo. Ker če njega po tleh vržemo, mu damo kakšnega lupčka na komolec ali rokico pa je, če bi pa pumpo spustili, bi pa zagotovo kakšna zavarovalnica na naša vrata potrkala …
No, okej, malo pretiravam, preveč pa spet ne, predvsem pa ne pretiravam, če povem, da je dobesedno lilo iz nas ko iz perila v centrifugi, ko smo se tam na soncu matrali v komplet jamarski opravi! Smo prvo brezno opremili, še preden je pumpa prišla, zato smo se v jamo napotili in še dvojno tirolko, prek katere bi črpalko do jezera transportirali, postavili. Opreme sem dovolj s sabo pripeljal, le gurtn nam je manjkalo in čeprav sem se na pripravnika Grdina izgovarjal, ni nič pomagalo. So mene spod čela gledali. Pa nisem Grdina po nemarnem omenjal, res je on opremo pripravljal. Sem ga namreč hotel še malo pošolati, če že ni imel časa priti in nam pomagati in sem mu samo povedal, kakšne reševalne manevre bomo postavili, on je pa moral ugotoviti, kaj za njih vse potrebujemo. In mu je šlo kar dobro od rok, vse je zadel, le ko sem mu rekel, naj še par gurtn v vrečo vrže, je zamahnil z roko, da tega pa res ne bomo potrebovali. On je še pripravnik in ne ve, kar ve vsaka dobra kuharica, da če v jed malo vegete vržeš, ne more škoditi, isto je pri jamarstvu pa z gurtnami. In bolj sem težil, da nič prostora ne zavzamejo, bolj je trmulil, da ne bomo rabili, tako da sem na koncu skorajda na skrivaj tri v vrečo fliknil, ko ni gledal. In so bile tri seveda premalo in sem jih poslušal, najprej zato, ker sem premalo gurtn prinesel, potem pa še, ker kakor na pripravnika hočem krivdo zvaliti, ko ga sploh ni tam …
Smo tudi pri jezeru vse postavili in splezali spet malo na sonček se pogret, ker so vmes pa že material pripeljali. In ko iz prijetnih osmih stopinj priplezaš do roba brezna, kjer te udari švoh 40 stopinj, se stopiš. No, vsaj jaz sem se!
Zdenka in Boris sta jamarski telefon napeljala, Marko Z. in Matjaž sta električni kabl potegnila do jezera, potem smo se pa lotili spuščanja črpalke. Kakšna dva metra je dolga, v obliki cevi, težka pa okoli 100 kg. Smo jo razstavili na dva dela, a je kljub temu trajalo spuščanje v prvo brezno. Saj veste, njeno ceno smo poznali …
Bilo mi je vroče, da sem mislil, da se bom dobesedno stopil, a v jamo nisem mogel, ker smo že začeli tudi s spuščanjem gasilske cevi. Ja, vem, zgoraj bi jo lahko gasilci podajali, kar so v bistvu tudi jo, a sem moral stati na robu brezna, da sem jo čez rob podajal. To sem lahko počel, ker sem bil v jamarski opremi s pasom in vsem, čeprav je direkt na soncu pržilo, da je plastiko topilo, a človek pač mora biti varovan, gasilci pa niso imeli nič na sebi, da bi se varovali na robu brezna. Kar jih pa seveda ni motilo, saj so vseeno ves čas prav do roba skakljali in not gledali non stop. Kaj dosti nisem ugovarjal, ker, kakor rečeno, le s pumpo, ki je draga ko žafran, ravnamo zelo zelo pazljivo, za ostale imamo pa nosila. Pa, če sem iskren, eden od gasilcev je imel varovalno opremo, si je rutico zavezal na glavo, ko je na soncu stal …
Smo torej še cev spustili, vmes sta pa Marko Z. in Boris pumpo že kar sama do roba jezera pritrogala, saj kaj pa onadva vesta, kaj je to 100 kil! Tam smo potem še kar nekaj časa motovilili, da smo jo spravili v vodo, to je bil pa res kar zahteven postopek, ko je bilo končno vse, kakor je moralo biti, je pa Franjo rekel, naj gremo vsi ven, da bomo zadevo sprobali. In smo ga kar začudeno pogledali. Kakor, tako smo se matrali, zdaj bom pa najboljši del zamudili?! Ne videli, kako črpalka začne črpati vodo iz podzemnega jezera?!
Smo kar lepo posedli in pripravili telefone, da posnamemo dogodek. Pametni so pa odšli ven, kakopak. In ko smo tam sedeli in so nas po jamarskem telefonu obvestili, da bodo zagnali čez par minut, se je pa prvi vznemiril Marko Z. Je ugotovil, da mi smo jamarji in da sedimo 30 cm od cevi, ki bo kmalu pod krepkim pritiskom začela transportirati vodo in komaj čakamo, da to vidimo, da morda gasilci pa to bolj od daleč gledajo. Ker morda vedo kaj, česar mi ne …
Saj smo hoteli vprašati prek telefona, če se moramo umakniti od cevi, ko začne pumpati, a potem itak nismo, ker se itak ne bi imeli kam umakniti, je bilo spodaj preozko. In smo torej kar obsedeli in ko so zagnali, ni bilo tako zelo hudo. Mislim, ja, je tista cev, ko se je napolnila z vodo, kar krepko ritala, a mi smo jamarji, smo jo privezali! In smo potem buljili v tisto cev, ki je, ko se je napolnila, povsem mirovala in smo potem buljili v jezero, kamor smo potopili črpalko, ki je neslišno delala in nismo nič ne videli ne slišali, prek telefona so pa tisti zunaj kričali, da zunaj šprica, da je vse skupaj veselje opazovati …
Okej, smo tudi mi imeli svojo zabavo. Ko smo vse pospravili in se ven odpravili, smo opazili, da ena cev pušča in je kar dobro špricalo pod strop. Ter poklicali gasilce, da oni povedo, kaj in kako. In itak da so vsi v en glas takojci rekli, da to ni nič, da to je okej, ker smo jim prehitro povedali, da lahko enega od njih dol spustimo, da zadevo popravi. Jame se menda ne bojijo, le tistih milijon granat v jami jih je malo strašil, na katere smo mi pa kar malo pozabili med matrom, ko smo pumpo čez njih transportirali!
Sem potem zunaj hotel proti koncu cevi stopiti, da vidim, kako voda ven šprica, a so jo gasilci zelo daleč proč potegnili, bi moral več ko 100 m hoditi, pa me je že pri prvih korakih sonce zabremzalo. Mi boste torej morali verjeti na besedo, da voda iz podzemnega jezera šprica na vso moč!
Dobro, se je medtem tudi malce uscalo in ohladilo ozračje, a je vmes že Franjo na kosilo povabil. In sem pozabil, da sem na Primorskem, kjer malce drugače od nas govorijo in sem naročil šnicel s krompirjem, gospa je pa prinesla švicarski zrezek. Karkoli je že to. Nataša je naročila joto, ker ji je Marko Z. pa nekaj o Toyoti lih razlagal, jo je pa še on fasal. Joto, mislim …
Torej, voda teče. IZRKjevci pa tam pri jami kampirajo ves čas v izmenah. Če se bo komu ljubilo, gre lahko v soboto ponoči, ko bo Nataša na vrsti za nočno, malo tam okoli poropotat in zarjovet, sem prepričan, da se ji bo zdelo prav simpatično …
