V nogah

Bezjak je car. To je zahteval, da napišem, čeprav sem že pozabil, kaj je bil vzrok temu.

A prehitevam. Spet smo se podali v jamarsko sobo v Bovcu. Okoli polnoči sem jih zbudil, saj so med vožnjo vsi spali, ko smo v sobo popadali, so pa v hipu spet vsi zaspali. Sem jih steral v eno sobo, ker sem vedel, da bo tako in nisem hotel, da bi mi kdo najedal zaradi luči, ki sem jo imel prižgano, da sem lažje bral … Pa saj morda bi še zaspal pred tretjo zjutraj, a so tamkajšnji komarji, ki jih preredki jamarski obiski puščajo zlakotnene, divji ko levi. Mi je eden ves čas brenčal okoli ušesa, čeprav sem zanalašč puščal nogo zunaj spalke, da se tam fotra, kjer me vsaj zvok ne bi motil. A očitno so izbirčni, čeprav sem bil v sredo ponoči še čist …

Zjutraj so Klemi, Bezjak in Anže vstali, ko da gredo na šiht, komaj sem si izprosil še en kofe v kafiču, preden smo odbrzeli na gondolo za na Kanin! Vreme božansko in sončno, z vso opremo sem se s težavo privlekel do bivaka pri Skalarju in si tudi tam komaj izprosil skuhati kavo, tako so silili v jamo! Sem se potem spomnil, da bosta Klemi in Bezjak najprej razširila ožino direktno nad skoraj 180 metrskim breznom Delirium Tremens, ki naj bi ga midva z Anžetom preopremila in bolj varnega naredila, zato je bilo logično, da gresta vsaj uro pred nama. Midva pa na sončka in še en kofe, kakopak!

Čez kakšno uro sva se res odpravila proti breznu Skalar, skoraj tisoč metrov globoki jami, kjer bomo imeli konec septembra mednarodno jamarsko reševalno vajo, nikamor se nama ni mudilo. Lepo sva drobila po kaninskem brezpotju in mislila vsak svoje misli, ko bi me nenadoma skoraj kap. Sem v daljavi namreč zagledal Klemna, ki je dobesedno tekel proti nama! Moja prva misel je bila: Shit, pa je šel Bezjak! Kar zmrazilo me je! Moja druga misel pa je bila: Shit, Kristina je frej! Okej, hecam se, druge misli ni bilo, v bistvu se ni niti imela časa oblikovati, je Klemi prehitro začel pojasnjevati in miriti, da je le svedre v bivaku pozabil. In je z 200 m globine ven prišportal, tekel v bivak po svedre ter nazaj v jamo, midva z Anžetom sva pa pred vhodom v brezno še malo D vitamin lovila. Potem sva počasi vstopila v jamo in popravljala še tisto, kar smo že zadnjič popravili, pa sva zdaj še malo bolj, sčasoma pa le prišla do prijateljev, ki sta se že krepko dela lotila in širila ozek meandrček, čez katerega nosila s človekom v njih zagotovo ne bi šla. Aja, zdaj sem se spomnil, zakaj je Bezjak naročil, da moram zapisati, da je car. Je tisti meandrček res zoprn in bi ga bilo zelo težko in naporno in komplicirano razširiti, če on ne bi ugotovil, da je malo višje gor od trenutnega prehoda veliko manj dela. In sem ga pohvalil, da lenoba je bila vedno vir napredka in da je car, pa je zahteval napismeno …

Z Anžetom sva se spustila v Delirijum, nad katerim sta prijatelja že prej razširila vstop in najprej s poličke direktno nad breznom za ene 4 transportke očistila kamenja in manjše skale, ki so nastale pri širjenju. Dol jih nisva smela zbrcati, da ne bi poškodovali vrvi, gor vleči jih je bilo pa kar naporno. A smo reševalci in sva zmogla. Potem sem se počasi v globino spuščal in pri tem ves čas preverjal vrv, če je kje zaradi kamenja poškodovana, vmes pa še malo pritrdišča popravljal, čez čas pa seveda pozabil, da moram vrv ahtat in kar dol pičil povsem normalno. Dokler nisem prišel nad polico, ki se nahaja malo nad dnom brezna in tam opazil nekaj belega, drugače je pa jama vsa rjava in siva in temna. In ob bolj podrobnem ogledu spoznam, da se je tam kamen raztreščil, ki sta ga sprožila med širjenjem in sem potem nadaljnih 50 m spet imel oči na pecljih in gate v riti!

Ven se nam kaj dosti ni mudilo, ker dela je bilo dosti, pa še nevihte so bile za popoldne napovedane in kdo bi rinil na dež, vas prašam!? Sva si pa z Anžetom dvakrat kavo skuhala in ko sva okoli desetih zvečer ven pokukala, sva bila presenečena, kako lepo in toplo vreme naju je pričakalo. O kakšnih nevihtah ne duha ne sluha!

Lepo počasi sva se proti bivaku odpravila in ko sva prišla do tam, je Klemi takoj zakurblal gorilnik in nama makaronflajš pogrel (je pasal, da ni za povedat, čeprav sem mislil, da nisem lačen, a deset ur na slabih 3 stopinjah pač pusti posledice), midva sva pa medtem opremo pospravila in se preoblekla. Ko sva torbe v bivak vrgla, še enega sem hotel sicer priciniti zunaj, se je pa uscalo! Še preden sem do konca pojedel, so vsi že smrčali, sam sem se pa potem potegnil na tretji pograd (za kar potrebuješ skoraj veščine alpinista, jebenti dizajnerja bivaka!) in nekaj časa bral knjigo na telefonu, dokler baterija ni crknila, potem sem pa ugotovil, da če tri ure ležiš v temi, končno lahko zaspiš … Komarjev pa ni bilo, menda jim nadmorska višina 2200 m ne diši!

Zbudili smo se pred sedmo uro, ko da gremo spet na šiht! A moram poudariti, da Bezjak je bil zelo uvidljiv, je zagrozil, da se on zbuja ob petih zjutraj in sem mu zabičal, naj se le okrog obrne in vsaj do sedmih uživa v božanskem razgledu. Kar je res storil, čeprav je bila zunaj megla, da bi jo z nožem rezal …

Po kavici smo spakirali in ob 8h vzeli pot pod noge, v megli, da bi skoraj žičniško stavbo in restavracijo zgrešili. Pa četudi bi jo, saj zaradi megle žicnica ni delovala, restavracija je bila zaprta. Smo kar nadaljevali pot po snežišču dol (malo me je begalo, ker se od zime, ko sem isto pot premagoval, sploh nisem spomnil, da ima toliko kamnov in šodra!) in prvo čikpavzo udarili šele na D postaji kakšnih 600 višinskih metrov nižje. Sta tam dva delavca nekaj pri žičnici šravfala in ju je Klemi skočil vprašat, če morda jo bodo pa zagnali ali kaj, še celo povratno karto je iz žepa potegnil. In itak da sta mu povedala, da ne bo delala in da naj si tisto karto kar v kanalček pri riti vtakne, česar pa potem ni storil, saj nam je po kanalčku naslednjih skoraj 800 višinskih metrov mezel le pot!

Ko smo končno prišli do ceste, morda še kakšen kilometer od kombija, je začelo pa rositi. In je Klemi, ki je največja kondicijska žival, predlagal, da se kar tam usedemo, on je pa odvrgel nahrbtnik in stekel po kombi. Sem vpil za njim, naj vzame mojo pelerino, pa ni hotel, da malo dežja ni še nikogar ubilo, čez minutko se je pa vesoljni potop zgodil! Dobesedno ulilo se je z neba. In je ulivalo, dokler do kombija ni pritekel. Nazaj po nas se je pripeljal le v gatah, še dobro, da smo bili v divjini, ker ne vem, kako bi drugače recimo policistrom pojasnil, kaj počne …

Vaja torej bo, le še malenkost ali dve bi morali pred njo porihtati v jami, smo se menili, a smo se na koncu odločili, da se bomo pretvarjali, da je vse okej, ker se nobenemu še enkrat ne bi dalo noter, pa je popoldne Maffi klical, da bi tudi on šel še pred vajo kaj porihtat in sem mu samo spisek poslal. Torej, vse bo, kakor mora biti, le z vremenom se moramo zmeniti, da ga ne bo sralo, da bo žičnica delala. 33 kg je imel nahrbtnik, ko sem ga doma stehtal, za na vajo bo težji …