Dolenjski jamarski tabor

DJT 2018 se je zgodil. Pa se skorajda ne bi. Na Kaninu, kjer smo se odpravljali v jamo in bili prepričani, da nas bo, ko bomo ven prišli, pričakalo napovedano neurje, me je Klemi prepričal, da sem poklical Jureta in ga še jaz poskušal prepričati, da tabora ne odpove zaradi napovedi slabega vremena. Pa saj nisem ravno neki retorik, se je Jurček že prej bolj nagibal, da tabor bo, ker je bilo več ko 60 ljudi že prijavljenih in smo v Skalarja odšli pomirjeni, ko smo se k bivaku ponoči vrnili in smo se ravno nevihti izognili ter bili malo razpoloženi, ga je pa Klemi poklical in prepričeval, naj kar odpove, da na Kaninu je konec sveta, da do Dolenjske pa pride ravno na tabor …

Jurček nas je seveda nekam poslal, mi smo pa s Kanina prišli suhi, čeravno peš, ker zaradi megle žičnica ni delovala ter domov ravno dovolj zgodaj, da smo se malo splahnili, naložili opremo v kombi in pičili proti južnim krajem Slovenije, ki je gostilo Dolenjski jamarski tabor.

Na taboru so se zgodili tudi republiški izpiti za jamarje pripravnike in jamarje in ko smo se v soboto zjutraj odpravljali proti jami v še kar lepem vremenu, nas je malce pred jamo, kjer smo se preoblačili v jamarsko opremo, pa dobesedno zalilo. Ampak res. Do jame je bilo kakšnih 10 minut hoda in ko smo pricvilili tja, mokri ko cucki, je pa nehalo deževati. In je vse oživelo, bodoči jamarji in jamarke so skakali od točke do točke in jamarskim inštruktorjem kazali svoje znanje, meni, ki sem plezarijo v jamo in iz nje nadziral, pa bolj ko ne neznanje. No, okej, saj moram biti pošten, nekaj so znali, nihče ni padel v jamo ali se kako drugače polomil, pa nekaj je verjetno tudi trema naredila, tako da zelo impresioniran nad pokazanim nisem bil, sem bil pa nadvse impresioniran nad njihovimi retoričnimi sposobnostmi. Se je neka deklica, ki je morala opremljati smer za spust v jamo, kar bodoči jamar seveda mora znati, z roba brezna kar na dno spustila, ko sem ravno drugo gledal in ji pomagal. Ko sem potem za tisto prvo pogledal in opazil, da je že na dnu, vrv se pa drgne ob skalo, ker na puklju ni naredili pritrdišča, sem ji pa seveda dol vpil, da se tako ne dela, da mora popraviti. Je nazaj vpila, da ona bi pritrdišče naredila, a da ni imela karabina. Sem ji vpil nazaj dol, da smo ji zanalašč dali karabin manj, da bi svojega uporabila. Da ga nima, je zastokala od spodaj. A ker mora vsak jamar imeti kakšen svoj karabin viška, se nisem dal in sem ji to tudi povedal, potem pa od spodaj ni več nič prišlo. Po lučki od spodaj, ki je svetila gor, sem ugotovil, da čaka, kako se bom odločil in sem ji seveda rekel, naj spleza do mene, da ji bom posodil svoj karabina, a da to njeno početje pač ni najbolj pametno. Da pride na izpit brez dodatnega karabina. Od spodaj spet ni prišlo nič gor in sem se posvetil drugim izpitnikom, ko sem pa spet k deklici dol pogledal, je pa že manjkajoče pritrdišče cmarila. Kar me je seveda presenetilo. Sem jo vprašal, kje je dodaten karabin dobila in mi je mirno povedala, da ga kot bodoča jamarka pač ima. Dodatnega. Kakor zahtevajo pravila. In mi ni bilo nič jasno. Da zakaj mi je pa potem rekla, da ga nima, me je zanimalo. Saj nisem tega rekla, je mirno priskakljalo od spodaj.  In mi ni bilo nič jasno. Sem šele potem ugotovil, da je pritrdišče, ki bi ga morala narediti, verjetno spregledala, potem se ji pa ni dalo nazaj plezati, da bi popravila in je poskusila. Če ji morda uspe brez matra. Ko ji ni, je pa tipično mladostniško reagirala – gledala me je v oči in se lagala. Imam tri sinove in sem seveda že vse videl in slišal in se nisem dal zlahka, dokler potem nisem ugotovil, da se nimam časa hecati z deklico, ki je v svoji mladosti na višku življenjske moči veliko boljša v tej veščini kakor jaz, saj so se na robu brezna že začeli nabirati drugi, ki so želeli pokazati svoje znanje. In sem preveril, kako je naredila in je naredila dobro in sem ji dal podpis, njen nasmešek na potnem obrazu pa je pokazal, kaj si čisto zares misli. Da je to še lažje kot v šoli, starega strička okrog obrnit …

Skoraj do štirih popoldne skoraj nisem imel časa niti enega si prižgati, tako so letali gor in dol, izrecno pa moram pohvaliti Žana, ki ve, kako se na jamarski izpit pride! Mi je, ko je prišel do jame, prinesel Petrolov kofe, ko je kasneje kot zadnji od kandidatov prišel na mojo točko, je pa kulturno pozdravil in kakor mimogrede povedal, da ima v avtu še enega. In šele potem začel opremljati, kako je delal, pa čisto zares ne vem, ker so se mi tako cedile sline, da sem samo o tem razmišljal, kdaj bova do njegovega avta odskakljala …

Smo končali, dež se ni več prikazal, v taboru pojedli golaž in par kavic spili, potem pa malce premlevali o vtisih s tabora. Naši so bili dobri, nam niso sramote delali, pa kako bi tudi jo, saj že redno hodijo z nami na tlako v Čaganko in druge globoke jame. Se je pa Mitja pritožil, da je slabo spal, ker so Krkaši že ob 6h zjutraj začeli ropotati, da ni mogel več spati in sem potem Krkaše pobaral, zakaj poštenim ljudem ne pustijo spati in žurajo in ponoči in zjutraj. In dobil resnico po nosu, kakopak. So ponavljali izpitno gradivo pozno v noč in sploh niso žurali, ponoči so malo ropotali morda zato, ker se je Lucija preselila iz Žanovega šotora v Janijevega, ker je bil Žanov preblizu Mitjatovemu, ki je preglasno smrčal, ko je prišla k Žanu, je pa klasično slovensko z dežja pod kap prišla, saj je ta še bolj smrčal in se je spet selila, kam, pa ne vem. Pa si predstavljam, da je bilo tudi poslavljanje pri vsakokratnem odhodu iz šotora glasno, plus ona je bila tista, ki je ob pol šestih kolege budila, da so pred izpiti še malo ponovili! Ker dela v pekarni in vstaja drugače že pred četrto zjutraj, je to pomenilo, da je še dolgo zdržala v spalki …

Ko smo že ravno šimfali in se pritoževali čez kolege, je postokal kakopak pa tudi Žeki. Da je tudi on slabo spal. Da sta se dva v sosednjem šotoru, ki je bil le kakšnega pol metra od njegovega, vžgala. Da na začetku sta še poskušala biti diskretna, proti koncu pa ne več in je imel prijatelj občutek, da sodeluje v grupiču! Je malce v detajle obnovil dogajanje, potem je pa nenadoma vstal in odhitel proti drevesu, kjer so trenirali tovariško pomoč in se prijavil, da z vrvi sname bodočo jamarko. Je, ko je plezal proti njej, priznal, da že dolgo ni bil med ženskimi nogami, a ga je duhovitost zelo kmalu minila. Ne zato, ker je njen fant visel na sosednji vrvi, temveč zato, ker je snemanje poškodovanca zahtevno opravilo tudi če ga obvladaš, kar ga pa ni. In je bilo tisto dogajanje potem bolj podobno poskusu vrnitve v vodo na obalo naplavljenega kita …

Iz jame je prišel Cvelbi in se pri avtu preoblačil, malo stran od njega je pa naša zdravnica stala in se pogovarjala s prijateljico, zato sem Žekijevo trpljenje zapustil in se odločil malo pohecati s prijateljem. Sem stopil k zdravnici in potem smo vsi trije Cvelbija vzpodbujali, da se malo bolj počasi slači, pa kaj okoli osi zavrti pa to, a ko je poskusil izpolniti naše želje in se je celo dvakrat ali trikrat po riti udaril med slačenjem umazanega podkombinezona, sem se kar k Žekiju vrnil. Je bil tisti kit vseeno bolj rajcig ko naš Cvelbi, celo snemanje sedla s konja je verjetno bolj erotično kakor njegov ponesrečen poskus …

Zvečer so bile seveda še družabne jamarske igre in druženje, ko je toliko ljudi z enakimi interesi na kupu, je vedno zabavno. Vreme je kar držalo, le malo preden smo se v šotore spravili, se je spet uscalo, da se je bilo bolj zanimivo spraviti v spalko. Dež me je prijetno uspaval, čeprav sem se malo bal, da šotor morda ne bo zdržal, ker ni bil ravno najdražji. A je, niti kapljice ni bilo noter zjutraj. Pri Urbiju je bilo pa povsem drugače. Si je kupil enak šotor kot jaz in se je skoraj utopil! Še pred zoro se je preselil nekam v lopo pod streho, povsem premočen. Me je začudilo, da je med dvema enakima šotoroma takšna razlika, a je k skorajšnji utopitvi verjetno malce pomagalo tudi to, da je šotor postavil pod žleb ter pozabil zadrgniti zadrgo vrat …

V nedeljo smo malce kofetkali in se na odhod domov pripravljali, večina jih je kar kmalu zapustila tabor. Jaz seveda ne. Ker naši pripraviki, zdaj že z diplomo, so zagreti in so se zapičili v jamo. Jurčku se je videlo, da se mu ne ljubi, tisti nedeljski obisk jame je po moje zapisal tako zaradi lepšega, da je bil program bolj poln, saj komu se pa po treh dneh jamarskega tabora ljubi še v nedeljo dopoldne v globoko jamo riniti, si je verjetno mislil. Ker ni spoznal naših pripravnikov, ki so še hujši, zdaj ko imajo diplomo. Je Mitja zatrmulil, da hoče v jamo, da po programu je jama, da če pa ne bo jame, da hoče pa 5 evrov nazaj! In je Jurček zavzdihnil, 5 evrov je pa le 5 evrov in se je spravil v jamarsko opremo. Vmeš je pa kakopak še naša Lavra prišla povsem nov kombinezon sprobati, jaz sem moral pa vse do jame odpeljati. In se je za nas najbolj zagrete Dolenjski jamarski tabor 2018 končal šele v nedeljo okoli petih popoldne …

 

 

Napiši mnenje