Stari, prej sem bil čist zaspan, zdej pa ne morem spat, je zastokal Mitja okoli enih zjutraj v bivaku, ko sva se spravila v postelji. Sem se že ustrašil, da ga moti šelestenje časopisa, ki sem ga maltretiral, ker ga doma nisem uspel, a je v naslednji sekundi že zasmrčal.
Ko sem jaz zasmrčal, je pa on že vstal in vpil, da bova v jamo zamudila, da je že devet! Moram priznati, da se skoraj nikoli ne bojim, da bom kam zamudil, a tokrat sem pa res kar vstal, saj sva se odpravljala v kamin Game over, preverit, ali gre naprej ali ne, kar zna kar trajati, pa ga nisem hotel domov spet dostaviti ob nemogoči nočno jutranji uri. Ker bogi človek ma šiht …
Sem pristavil kofe in si oščetkal zobe, vmes se je pa izkazalo, da še osem ni odbilo in sem potem tisti kofe z guštom žulil do devetih, plus še enega sem si skuhal, preden sva se zakopala v opremo. Jo je bilo kar nekaj – vrtalnik, dve bateriji, dinamična vrv za varovanje, nekaj karabinov in ploščic, milijon kompletov … Ko sem to vse v packo rinil, sem kar zastokal! Al jaz sem že star, sem protestiral in poskusil kaj zriniti Mitjatu, ki je malo manj star, a se je robe uspešno odbranil. Je s sabo vzel tisti moški tošel, v katerega vtakneš telefon, kondom in 100 ojrov, za kaj več pa zmanjka prostora. No, za glavnik se morebiti še najde plac, čeprav sem prepričan, da ga ni s sabo vzel. Dobro, je potem vzel vsaj komplete in sva ob pol desetih enkrat za spremembo že po Čaganki švicala, čeprav se mi ni in ni šlo v podzemlje. Zunaj je bil tako lep sončen dan, a sem potem pač zmignil z rameni, da zakaj bi bilo ravno tokrat drugače, saj sem jih že nešteto sončnih frderbal pod zemljo, pa dajmo še tega …
V bivaku v Severnem rovu sva kofe spila in se kar v kamin zapodila, nama je šlo dobro od rok, na delovišču sva bila že malo pred eno popoldne. Dober čas, če seveda veste, da moraš najprej skoraj 250 m dol, nato pa še več kot 180 m gor …
Kamin je bil tokrat moker, kar krepko je teklo, tako da naju je na najbolj izpostavljenem mesto dodobra zalilo. Od zunaj, ne kot zadnjič od znotraj!
Sem premetal vrvi in pritrdišča, potem sem pa vse potrebno okoli sebe navesil, dinamično vrv pa Mitjatu podal. Da me bo varoval. Sem mu rekel, naj naredi polbičev vozel, a čeprav je zdaj že jamar pripravnik z diplomo in bi ga moral znati narediti žime, sem se spomnil, da bom visel samo na tistem štriku, ki bo šel skozi vponko na njegovem pasu in sem ga kar jaz naredil. Sem najprej zavil levo in malo gor, ker sva zadnjič mislila, da bo šlo nadaljevanje tam, a ko sem se dovolj približal tistemu mestu, da sem si ga dobro ogledal, sem nemudoma uvidel, da tako ne bo šlo. Direktno v stropu prek 180 m visokega kamina je nekaj luknjic, v katere bi lahko recimo roko lahko vtaknil, kako bi jih pa razširil, viseč pod njimi na vrvi, se mi pa niti sanjalo ni. Sem malo razmišljal, kaj storiti, ker da bi po pol ure zaključila, bi bilo neumno, nato sem se še malo bolj v levo prebil in si ogledal zadevo za robom. In se mi je zdelo, da tam skrajno levo bi bilo pa morda izvedljivo, a kaj, ko je bila tam stena tako gnila, da ne bi mogel vijaka varno zavrtati vanjo, pa česar koli sem se dotaknil, je v globino zgrmelo. Sem se spet praskal po vrvi, ko je Mitja predlagal, da če bi me morda pa malo nižje spustil …
Sem si ogledal situacijo pod mano in se je zdelo izvedljivo. Sem mu pokazal, jamarju pripravniku z diplomo, kako se pravilno spušča prek polbiča, potem sem pa stisnil zobe in spustil skalo, katere sem se oprijemal z vso močjo, da sem zabingljal samo na vrvi, katere drug konec je držal prijatelj. In je šlo počasi dol, gate mi je pa manj počasi v rito vleklo. Res ni dober občutek viseti na dveh ali treh slabih fiksih, ko ti noge bingljajo nad tako mogočnim breznom! Dobro, saj je bilo vedno tako, kadar koli smo plezali v kaminu, da je prve pol ure srce bilo ko noro, potem se pa navadiš in delaš in vedel sem, da bo tudi tokrat tako, samo zdržati je potrebno.
Me je Mitja spustil do nekakšne poličke, kakšnih 6 m niže, po kateri bi se morda lahko zvlekel bolj v levo, a ko sem se dotaknil prvega kapnika, se je ta odlomil in z grozljivim bobnenjem odropotal v globino. Nič naroče, če se spuščaš v brezno in ga sproti opremljaš, kamin se pa pleza od spodaj gor in so vse vrvi v steni, ki jih padajoče kamenje lahko poškoduje!
Dej kr pejt levo, je vzpodbujal Mitja, te varujem! Ja, že, že, a česar koli sem se dotaknil, se je majalo ko gnil zob. Res nisem imel več nobene ideje, kaj bi še lahko storil, razen da me je vsake toliko blaga kap udarila, ko se je prijatelj više gor na štantu malo premaknil, da kri po nogah požene, mene je pa za par centimetrov vsakič spustilo. Kakšnih 10 m niže od njega sem končno prišel do vsaj približno dobre skale, da sem lahko en vijak zavrtal, potem je pa nekako steklo. Sem vrtal in nabijal in napredoval, mi je bilo non stop vroče, prijatelj više gor je pa seveda visel na vrvi nepremičen in mi le vsake toliko vrv podal ali pa jo zategnil. Pa ni stokal, to že moram poudariti, še mene ja karal, ko sem občasno preklinjal ko furman, če mi ni šlo, po kakšnih štirih urah tlake sem jaz prvi odnehal. Sem prigrizel do dobrega prostora za dvojno pritrdišče, od koder bomo naslednjič nadaljevali (kam oz kaj, če sploh kaj bo više gor, se pa še ne vidi) in se nekako vrnil do prijatelja. Sproti pa komplete pospravljal, kakopak, včasih sem se zaradi tega počutil ko cirkuški akrobat! Strahu ni bilo več.
Sva še na štantu vse pospravila (in spila en Petrolov kofe, ki sem ga imel v bidonu še od zadnje akcije) in mi je bilo prav hecno, ko sem mu rekel, naj zvije dinamično vrv za naslednjič. Kako, je vprašal začudeno. Ja, po jamarsko, sem mu odgovoril. Pa je bolj mislil, kako naj vrv zvije v totalni vertikali, ko visi v pasu, noge mu pa v prazno bingljajo že 4 ure, a je, ko je začel, kmalu ugotovil, da se da …
Sva se spustila do bivaka v Severnem rovu in se dol grede še dodatno namočila, pa ravno sušiti sva se začela. V bivaku sem zavrel pol litra vode v džezvi in jo natočil v vrečko z napol kuhanim nekakšnim instant makaronflajšem ter jo podal prijatelju. Zapri jo in 6 minut počakaj, sem mu naročil, ker sem doma navodila na vrečki prebral. Ne morem zapret, ja zatrmulil, ko je še on prebral navodila, tukaj piše, da se mora zadeva 6 minut kuhati na odprtem ognju …
Ko je zavrela voda še zame, je prijatelj že jedel, a očitno ni počakal 6 minut, ker so makaroni hrustali. A je godel od zadovoljstva, so prijali. Ko so se v vrečki “kuhali” tudi moji makaroni, sem skuhal še čaj zanj in kofe zame, potem sem pogrel še vodo za v plastenko za na pot, ko sem hotel kofe vzeti in en požirek narediti, sem pa in čaj in kofe polil! Se mi je kar milo storilo, a kave imam na srečo vedno dovolj s sabo, zato sem si hitro še eno skuhal, vrečko za čaj sva pa na srečo tudi še eno našla v bidonu v bivaku. Je zadišalo po meti, ko jo je potunkal v krop in sem ga pohvalil, ker je meto izbral. Pa je moj prijatelj skromen, se ni pustil hvaliti, da je le par čajnih vrečk v bidonu brez napisa in embalaže in da torej sploh ni mogel izbirati …
Gor nama je šlo, bi napisal, če bi bil nagnjen k lažem, tako bom moral pa po pravici napisati, da mi je prijatelj kar krepko v rit skakal. Izgovarjam se na težo packe, nisem več navajen toliko nositi, leta nimajo nič pri tem!
Ven sva pokukala nekaj čez sedmo, pri bivaku je pa že Žeki debelo kuril. Je včeraj sicer obljubil, da bo poskusil prej priti iz službe in priti dol v jamo, da nama pomaga nositi, a ker sem mu pri bivaku pustil listek z napisom, da naj najprej posodo pomije, potem zakuri in šele nato pride naproti, ga ni bilo. Je bilo očitno umazane posode preveč …
Čevapi na čebuli s kofetom in radlerjem so pa tudi pasali, nič ne tajim! V rahlo slabo voljo sta me spravila le z navdušeno debato o možnih bližnjih datumih, kdaj bi lahko šli na dno Čaganke, ki si ga zdaj že zaslužita, a ponavadi je tako, da ko ravnokar crknem ven, se mi nazaj dol nekako zelo ne mudi. A na srečo imam spomin ko zlata ribica in menda bomo šli kmalu …
