Ni problema

Na JZS pogosto prileti kakšen mail, da bi si kakšen tujec, ki se znajde v naši državici, rad ogledal tudi naše podzemlje, a ne le z vlakcom, tudi na jamarski način. In potem poiščemo najbližje jamarsko društvo, kjer se nahajajo, večkrat pa kakšnega tudi meni porinejo, ker sem menda itak ves čas pod zemljo. Tako sem zadolžil tudi simpatičen švedski par, ki potuje po svetu z ogromnim avtodomom (česar nisem vedel) in ju odpeljal v Čaganko. No, najprej sta s svojim ogromnim vozilom zaprla mojo ulico, saj sta parkirala kar pred mojo hišo, potem smo zaprli še promet pred trgovino, kjer smo nabavili hrano, pa vsakič sem dobil “no problem”, ko sem se opravičeval, ker nimamo večjih parkirnih prostorov. Ko sem pa potem po nekaj kilometrih makadama v debeli hosti, že blizu Čaganke, zaustavil in skočil do njiju povprašat, če se morda zaradi ceste nista premislila, me je pa Noa vprašal, kako se po slovensko reče ni problema in sem potem vedno dobival nazaj vedno “ni problema”, ko kaj ni šlo, kot bi moralo iti! Že parkirati tam v hosti je bil problem, če mene vprašate, čeprav sem dobil nazaj, da ni, ko sem ju pa zjutraj po kavici na štrik pri bivaku spravil, da preverim njuno znanje, pa nekaj časa tega nisem slišal. Ja, kar sem imel tudi Američane v Čaganki, ne grem več na led in sem odločen znanje preveriti prej!

Noa in Karin sta plezalca, se vozita od plezališča do plezališča, v mailu sta pa priznala, da o jamarstvu nimata pojma, da bi pa rada spoznala tudi to. In sem ju na hitrem tečaju podučil o osnovah in opazoval njuno veščino, ki me je prepričala, da sem par uric kasneje opremil še Stropnico, jamo, v kateri treniramo naše pripravnike za jamarja. Globoka je 32 m, za njiju sem napeljal eno smer, zase, da sem ju lahko nadzoroval, pa drugo. In sta morala dvakrat gor in dol, potem smo pri bivaku na žar nekaj mesnin vrgli, nato smo pe še dva nočna spusta pod nadzorom naredili in vse sta napravila brez napak in z navdušenjem. Ko da sta že kar nekaj časa jamarja!

Pozno ponoči sem razopremil, nato smo pa spet malo mesa na žar vrgli in dolgo v noč debatirali, naslednji dan zgodaj dopoldne smo se pa v Čaganko zapodili. Karin prva, jaz v sredini, Noa zadnji. Sprva sem ju imel namen peljati le par brezen globoko, a ker jima je šlo odlično od rok in ker sta vriskala od navdušenja, smo kar do stropne potegnili, ki je kakšnih 130 m globoko! Tudi gor jima je šlo odlično, vse skupaj nam ni vzelo več ko dobre štiri ure! Potem pa spet mesnine na žar pa debata dolgo v noč, po dveh urah spanca me je pa že Žeki poklical, da me pobere deset minut čez šesto. Zjutraj! Člani Jamarskega kluba Novo mesto smo se namreč lotili čiščenja še ene onesnažene jame in šele ko sem si oščetkal zobe in stopil iz bivaka, sem opazil, da je zunaj še debela noč. Predsednik našega kluba je že bolj med seniorji in ne potrebuje več veliko spanja, posledično pa tudi njegovi podložniki očitno ne … Ko sva se peljala mimo tam blizu parkiranega avtodoma, v katerem sta Šveda še prijetno drnjohala, sem jima kar zavidal in kar neko željo dobil malce na trobljo usesti se, pa se potem nisem, saj sem se namreč sam prijavil na čistilno akcijo, onadva nista bila nič kriva …

Po slabi urici vožnje smo se spet v podzemlje zapodili in po nekaj več ko 10 kubičnih metrih smeti (na podlago 15 kubičnih metrov, ki jih  je ven spravila druga ekipa dna prej!) smo končali že zgodaj popoldne.

Ko me je Žeki nazaj k bivaku dostavljal, se je pa celo sonce pokazalo in si je kakopak z nami eno pivo ob ognju privoščil, čeprav se mu je naprmej domov mudilo, ko sva se z Noatom začela v jamarsko opravo napravljati, je pa postokal, da bi takoj šel z nama, a da ne more. Seveda me je zanima, zakaj ne more, pa je povedal, da nima svetilke. Smo to takoj rešili in sem mu vrgel čelado, ki sem si jo sposodil za Karin. Je že skoraj popustil, da bi šel, a da tudi zavore za spust v jamo nima. In sem mu spet kar za Karin sposojeno vrgel, potem so ga pa še samo rokavice skrbele, ki sem jih pa tudi dodaten par našel. In je odstopicljal z nama, kaj mu je pa drugega ostalo!

Smo hodili proti Dvojni katedrali in se je ravno malo mračiti začelo, kar v bistvu pa ni bil problem, saj smo jamarji, vajeni teme, in čeprav je tudi malce rositi začelo in pihati, tudi ne bi bil problem, a je Žeki v najboljšem možnem trenutku začel razlagati, da je ponoči, ko se je domov vračal, na cesti opazil ustavljeno vozilo in je ustavil, da vpraša, če potrebujejo pomoč. Je niso, so bili lovci, in so ga kar domov nagnali, ker so zastreljenega medveda iskali! In seveda je moral dodati, da je bilo to le par kilometrov stan od tam, kjer smo trapljali, kar za Šveda ni bil noben problem, zame pa! Sem našpičil oči in ušesa in ko se je na gozdni poti nenadoma nekaj zabliskalo, me je skoraj kap! Je nekdo tam postavil samodejno kamero za divjad in bo verjetno presenečen, ko bo posnetke gledal, ker smo si kar nekaj časa vzeli za različne poze tam pred njo. Ene pol baterije smo mu zagoto spraznili …

Noben problem ni bil niti to, da sem se debelo igubil in vhoda v jamo nisem našel, čeprav je ogromen! Smo trapljali gor in dol po hosti, že kar v debeli temi, dokler ga končno nisem našel in začel kar opremljati za spust. A ko sem v vertikali začel vijačiti prvo ploščico za pritrdišče, mi je crknila svetilka. Še nikoli mi ni in mi sploh ni bilo nič jasno, potem sem se pa spomnil, da sem jo za čiščenje jame posodil Primožu, ki je svojo doma pozabil (spet!) in se je očitno preveč igral z njo. A to ni bil noben problem, jamarji moramo imeti vedno dva neodvisna vira svetlobe in sem okoli vratu seveda imel popolnoma novo Tiko. Sem pritisnil na gumb in … Se ni zgodilo nič! Ni delala! Pa ni bila pokvarjena, sej sem jo doma preskusil, kakopak! A očitno se je dva dni prej v nahrbtniku prižgala, ko sem ga vrgel v avto in so se baterije spraznile …

Sem Švedoma, ko sem jima razlagal o jamarstvu, milijonkrat zabičal, da v jamah so zadeve resne in da če nisi praviden in ne delaš po pravilih, gre lahko mimogrede kaj narobe in sem bil potem tam v steni, kakšnih 60 m nad dnom jame, v resni dilemi. Žekija za njegovo rezervno svetilko nisem mogel zaprositi, ker je itak ni imel, saj si je sposodil čelado, ki jo je uporabljala Karin, nato sem po kratkem premisleku, ali naj zaključimo z akcijo ali ne, vprašal Noata, ali ima dva nedvisna vira svetlobe. Seveda so Švedi resni in odgovorni ljudje in seveda je takoj povedal, da ima, da on se hitro uči in tudi nauči! Sem ga povabil do sebe in ko se je spustil, sem mu pojasnil, da se tako absolutno ne dela, a naj mi vseeno posodi svoj drug neodvisen vir, da bomo sploh lahko šli v jamo. Je razumel, mi ga posodil in v švoh pol urice smo bili že vsi trije v ogromni dvorani. Jaz malce zaskrbljen, ker je Noatova dodatna svetilka na moji glavi že komaj brlela (je pojasnil, da je bila bolj poceni in da jo že dolgo časa uporablja za branje knjig v avtodomu, zagotovo še s tovarniškimi baterijami), onadva pa vsa navdušena nad jamo. Sta si jo šla ogledat (jaz ne, ker sem jo že videl, ampak bolj zato, ker sem svetilko ugasnil in šparal energijo za plezanje ven!), ko sta se vrnila, sta pa tudi onadva bolj ko ne le brlela. Seveda, ko sem si od Mihajlota in Remiha sposojal čeladi, sta mi oba povedala, da baterijski vložki so verjetno bolj tako tako, da moram zamenjat, kar sem seveda pozabil, potem smo bili pa še v Stropnici in nato še v Čaganki!

Ampak ven smo nekako prilezli, za po poti smo pa tudi še malo brleli, plus vžigalnik sem seveda imel, kar ta pa mora biti, brez tega ne gre. Pustimo ob strani, da je pihalo, bi že kako. Morda bi celo tisto kamero vzeli, ki nas je pobliskala tudi na povratku in smo si spet vzeli par minut za poziranje …

Šveda sta še gor prespala, jutri nadaljujeta proti hrvaškim plezališčem, jaz sem se pa kar domov odpeljal, da spravim baterijske vložke v polnilec …