Kot vsakega 1. novembra že nekaj let zapored, smo tudi letos organizirali tabor pri Čaganki. Načrti so bili smeli in raznovrstni, vreme vrhunsko, prijave pa temu primerne – skorajda jih ni bilo! Če je vreme lepo in suho, pomeni, da jih bomo nagnali garat na dno, to pa nobenemu preveč ne diši …
No, saj ni bilo ravno tako, delovišč je bilo ogromno, najpomembnejša pa res na trenutnem dnu, a nam jo je zagodel dež. Ko je Čaganka mokra, pa vanjo ni za riniti, to zdaj že vemo! V sredo smo se gor odpravili Mitja z mladički, jaz sem tudi enega s sabo vzel in kuzlico, pa Žeki in Jani sta se nam pridružila. Nekaj smo pojedli in potem ob ognju na pet minut aplikacijo za vreme osveževali. Ki je za naslednji dan popoldne dež napovedovalo. Zjutraj, ko je bil še sonček, smo veje, ki so ostale od sečnje, k drvarnici vlekli, ko smo pa v bližini vse pobrali, pa res nisem mogel več odlašati in sem se z Žekijem in Janijem v jamo odpravil. Z briljantnim načrtom!
Kamin Game Over smo preplezali od spodaj navzgor vseh nekaj več ko 180 m in ker je strop le še slabih 40 m oddaljen od površja, smo se odločili, da gor zanesemo dimno bombo, zgoraj pa bo ekipa oprezala, če bo dim kam ven pokukal. Načrt je bil dober pa tudi vse detajle smo dorekli. Jani je ostal v bivaku v Severnem rovu, Žeki je malo v kamin ne previsoko splezal, jaz sem se pa pod strop z dimnimi podal. Ko sem dosegel strop, sem zažvižgal, Žeki niže dol je žvižg posredoval Janiju, Jani je pa po voxu iz bivaka površinsko ekipo obvestil, da bom čez deset minut zadevo prižgal. Da so imeli dovolj časa priti v gozd nad kamin. Vse je bilo okej, le da sem bil jaz povsem moker, saj sem zadnje metre plezal v slapu, a sem imel dimne v vrečki in so lepo zadimile. Dim je švignil pod strop, potem se je pa počasi začel dol valiti namesto čez kakšne špranje proti površju, kjer so ga čakali otroci, Mitja in moja kuzlica! Sem kar kašljal malo, priznam, ker preden sem telefon pospravil, s katerim sem snemal in preden sem do konca pokadil zaslužen čik, sem bil že povsem v dimu …
Že v bivaku v Severnem rovu smo izvedeli, da se je načrt izjalovil, ker se je zunaj v trenutku, ko sem dimne prižgal, uscalo ko za stavo! So bogeci sicer z dežniki trapljali po gozdu, a dima niso opazili.
Jamska ekipa je ven prikolovratila mokra, na prebranac, neuspeh nas ni vznejevoljil! Bolj nas je vznejevoljilo, da smo že dva dni fižol jedli, ker smo nekako pozabili, da so med dvodnevnimi prazniki trgovine zaprte, v bivaku so bile pa le konzerve s prebrancem! Zmagovalec v trobentanju čez rit je bil Jani, ki je sicer spal nad mano, a sem se bal, da se bo plin spustil tudi proti tlom, kolikor ga je spuščal in sem se nekaj časa igral celo z mislijo, da bi prek njegove spalke kar taveliko vrečo za smeti potegnil in mu jo zavezal pri vratu. Pa ni bil za hec, se je verjetno bal, da bo ponoči vzletel …
V petek so začeli prihajati še ostali in v jamo nismo šli, ker je bilo vreme slabo. Poleg dežja je še pihalo do nezavesti, vsaj takšen občutek je človek dobil, če je Janija gledal. Je pa res, da sta z Žekijem srbsko klekovačo našla, morda je na nesigurno hojo tudi to kaj vplivalo … Mesa pa nismo jedli, ker nas je obiskala Lucija. Ne, ni vegetarijanska in njej na ljubo nismo želeli bogih živalic jesti, le trideset ali nekaj več sveže spečenih palačink je s sabo prinesla!
V soboto smo se zbudili že pred osmo, ker je Grdin zahteval, da gremo v jamo najmanj do devetih zjutraj, a ker je vstal šele ob pol desetih, se je vse skupaj malo zamaknilo. Vsi, kar nas je bilo, smo se odpravili v Južni rov. Grdin je fotoskeniral zadnji dve dvorani, ki sta mu še ostali, Žeki, Primož in Jani so mu pomagali, Črt, Špela in jaz smo šli pa le malo turistično. Ko sem se zatikal v ožinah Južnega rova, se je to predvsem Janiju zdelo smešno, on je bil pa popolnoma vijoličast v glavo zato, ker je občudoval lepote ozkih blatnih rovov … Švical je pa tudi tako, da je na trenutek Grdin mislil, da je nov vodni vir odkril! Trije turisti smo se kmalu proti površju odpravili, ostali pa k delu. Vmes so imeli še malico, predvsem Primoževa je bila zanimiva. Si je dol vzel le kos kruha, ki ga je pospravil v transportno vrečo, ko ga je hotel pojesti, je pa v roke lahko prijel le skorjico, drobtinice je pa med stvarmi v torbi iskal. Ampak lačen pa menda vseeno ni bil …
Ko smo trije turisti ven prilezli, je bila že noč in ko smo hodili proti taboru, je Špela povsem resno povedala, da ko pride domov, se bo jamarski opremi zelo iskreno opravičila, ker jo je v tako peljala! Drugače je pa menda uživala …
Garači so ven kapljali že naslednjega dne, potem smo še malo modrovali ob ognju in se zalagali z mesninami, v nedeljo pa vse pospravili in se ne prehitro odpravili proti domovom. In kot vedno, ko sem nekaj dni v gozdu, sem moral tudi tokrat vse cujne pustiti na vrtu, da so tam čakale na pralni stroj …
