Kepica

Remih je nogo pozdravil in če ne bi imel žene pa otrok pa službe pa ene sto hobijev, bi non stop pod zemljo tiščal, tako pa le tako pogosto, da ne padem iz kondicije. Je napovedal že v začetku tedna, da bo tako regiral, da v četrtek kreneva že ob poldne in sem vmes lahko še šefa na dobri nogi dobil, šef pa potem gospodarja, da sem še 100 m štrika sfehtal. Da še kaj koristnega postoriva v Čaganki, ne le na temperaturo gledava …

Me je danes ob 11 h poklical ves naspidiran, da se že domov vozi in da ga lahko že čez par minut poberem, potem je pa na rit padel, ko je ugotovil, da me je še v postelji dobil in da ne bo šlo tako hitro. Mi je ves šokiran povedal, da je on že od pol šestih pokonci in da je več ko pol šihta odšihtal, jaz sem mu pa potem zaupal, da sem šele od nekaj čez šest v postelji in da se mi ne da računat, koliko je to ur, ampak da švoh urico pa le rabim, da k sebi pridem. Torej kakšen kofetek, pa časopis, morebiti tuš … No, tuš sem sčrtal na hitro, ker sva se itak v Čaganko odpravljala!

Malo sem se bal, ko sva po hosti brzela in je bilo kar naenkrat vse belo, da bo na odcepu za Čaganko, kjer ceste ne plužijo, preveč snega in bova hodila z vso robo ko bumbarja (da bi akcijo odpovedala zaradi parkilometrskega gaženja snega pri Remihu kakopak ne pride v poštev!), a je na srečo nekdo že peljal tam in se je po kolesnicah kar dalo voziti z mojim jamarskim Fiatkom. Dobro, malo sem bil ožji kot kamionske kolesnice in je bilo na trenutke kar malo napeto, a je vsaj podvozje zdaj enkrat za spremembo čisto …

Ker se nama zelo mudilo ni, sva v bivaku najprej zakurila in si kofe privoščila, a ko enega spijem, si takoj še drugega skuham in se nama je na koncu potem pa kar mudilo. Sem v peč nabuhal milijon drv, da bo toplo, ko se vrneva, saj je bilo v bivaku  hladno, verjetno še bolj ko zunaj in sva bila kar vesela, ko sva se v toploto Čaganke spustila. Prvi je šel not Mitja in ko sem čakal, da sprosti vrv, sem se začel dolgočasiti in ker je bil zunaj ravno sneg, sem napravil par kepic in ga kepal. Saj najboljši šicar sicer nisem, ga nisem pogostokrat zadel, a je vseeno cvilil …

V jami sem se kar hitro segrel, štrik je kar težak za nosit, če nisi olimpijski, plus prijatelj je divjal, da se je kar iz vrvi kadilo. Do stropne, kjer sem potem jaz prevzel, saj sem nameraval vrv zamenjati. Sem visel nad 40 metrskim breznom in prepletel novo vrv v uho stare, oboje pa skozi karabin, staro vrv sem pa potem s plinskim gorilnikom odrezal, ki mi ga je Mitja podal. Je kar hecen občutek s plameni kolovratiti okoli vrvi, na kateri visiš …

Ves osredotočen, da ne bi kakšne napake naredil, se za okolico sploh nisem brigal in ko me je nekaj zadelo, bi me skorajda še kap potem udarila. Ves paničen sem gledal okoli, kaj se je zgodilo, potem sem pa kakopak prijatelja zagledal, ki se je režal ko pečen maček. Mu je postalo dolgčas, ker sem predolgo pacal in me je zadel s kepo. Ne sneženo, snega v Čaganki ni. Je pa blato, kakopak. In, ne, blatna kepa  ni enaka snežni!

Sem zamenjal vrv do dna stropne, potem sem si pa v miru enega ali dva pricinil, da je jamarski pripravnik lahko vse blatne vozle na stari vrvi razvezal in vrv zložil, Jo je hotel poriniti meni, pa na srečo nisem imel prostora, tako da jo je kar on potem ven trogal. Saj mora tudi on kondicijo nabrati, ne?!

Gor grede nama je šlo bolj počasi, saj sem še karabine menjal, jekleni so bili že krepko najedeni, sem jih zamenjal z maillon rapidi, ki so iz inoxa in bodo držali, dokler ne bom šel v penzijo. Pa še v drugi stopnji sem vrv zamenjal, ko sem jo že imel s sabo in tudi staro iz druge stopnje je Mitja ven pritrogal. Ja, počasi jamar postaja, bo moral zadolžiti večjo transportno vrečo …

V bivaku je bilo toplo, čeprav je že pogorelo, sva se preveč obirala v jami, a skuhala sva pa vseeno kar zunaj, kajti praženje čebule v bivaku preveč zasmradi prostor in obleke. Sva dodala še klobase in pivo (no, okej, pivo za možaka, zame kofe) in sta nama kar ritki ploskali od ugodja. Ko sva potem usrano robo in štrike do avta trogala, so pa malo manj ploskale …

Prijatelja sem odložil malo pred deseto zvečer in je bil ves navdušen, da tako zgodaj pa iz jame že dolgo ni prišel in ga bo predraga zagotovo še kdaj pustila, da dopusta ima pa tudi še dovolj. Moja žena je bila tudi vesela, ko sem zgodaj domov prikruzal in me bo tudi še kdaj v jamo pustila, samo z dopustom bo pa problem. Nimam koga vprašati, ali ga lahko vzamem …