Skoraj glavni junak v spisu

Danes mi je Mitja poslal spis o čiščenju Male Vratnice, ki ga je napisal njegov najstarejši sin Žiga. Boljše branje kot moji blog zapisi, vsekakor pa tudi bolj poučno! Če morda ne veste, zakaj se splača biti jamar, vam pojasni Žiga: Spoznal sem, da je se splača biti jamar, ker tako spoznaš veliko ljudi, ki so zelo pametni, razgledani in med njimi so lahko tudi znani pisatelji.

Torej, med jamarji so pametni in razgledani, vmes je pa še kakšen pisatelj …

Pa zelo dober spomin ima mladec, jaz sem na hecanje krav recimo že pozabil: Z jamarji JKNM ter z zelo znanim pisateljem Damijanom Šinigojem smo se z intervencijskim vozilom Jamarske reševalne službe odpravili na čiščenje onesnažene in dokaj lepe jame. No, lepa bi bila, če ne bi bila onesnažena. Na poti se je Šini igral z megafonom. Zafrkaval je krave na bližnjem pašniku, tako da je zamukal v mikrofon. Nobena nas ni pogledala, zato je Šini trdil, da so te hrvaške in ne razumejo slovensko.

Evo, nimam nič za dodati temu, razen tega, da so bile mlekarice verjetno res hrvaške, drugače bi se vsaj kakšna obrnila …

Pa še nekaj mi je mali razkril: Šini nam je naročil, da naj prižgemo ogenj in potem brez besed odšel v jamo. Celo prejšnjo noč je deževalo in kako naj zdaj prižgemo ogenj? Tudi med sekanjem vej je deževalo, vendar smo vseeno poskusili zanetiti ogenj. Kot pričakovano, ni zagorelo. Tjaž in jaz sva vedela, da je treba najti brezo, saj vsebuje snov, ki lahko gori, tudi ko je mokra. Ampak v tem gozdu so bile samo bukve, ki še suhe slabo gorijo. Grdin, ki nam je prej pomagal pri prižiganju ognja, sicer neuspešno, je zdaj vlekel dron iz svoje velike škatle. Bil je velik in je delal zelo lepe zračne posnetke. Malo se je igral, tako da je šel z dronom na maksimalno višino, ki jo je dron zmožen doseči. To je kar 500 m nad tlemi, zato je bil dejansko nad oblaki. Potem pa ga je bilo problem spraviti dol, saj se spušča zelo počasi, pa še veter ga je malce zajel, tako da smo izgubili sebe na zračni sliki. Grdin se je potem nekaj minut iskal na zračni sliki, a nato se je spomnil, da ima dron GPS navigacijo. Vključil jo je in dron je priletel ravno na Grdinov upravljalnik. No, zdaj pa se vrnimo nazaj na prižiganje ognja. Grdin je pograbil motorno žago in sem takoj vedel, kaj bo storil. Odprl je pokrov od rezervoarja za bencin in zlil na kup lesa le nekaj kapljic bencina. Mimogrede – ne počnite tega doma! Nato je Grdin približal vžigalnik in ogenj se je razširil na površino 1 m2. Ni varno, smo pa vsaj prižgali ogenj.

Torej, moral se bom pogovoriti s prijateljem Grdinom! Ne, ker deco uči, kako se ogenj prižiga z bencinom, to mora deca znat, če hoče preživeti v divjini, temveč zato, ker je zadnjič enkrat, ko sem v dežju to jaz storil, bežal ko Klemi pred medvedi in vpil, da ga hočem zažgati!

Ampak, ja, lepo je biti skoraj glavni junak v spisu. Glavni junak je pa, kakopak, kot vedno v vseh zgodbah, pilot!

Napiši mnenje