Mitja je bil zelo dober, ker mi je poslal sporočilo, da lahko spim 20 minut dlje, kakor sva se bila dogovorila. Namreč, bi moral priti ponj že ob 10h in saj veste, kaj pomeni 20 minut, ko si v topli postelji!
Pa nisem spal 20 minut dlje, ker mi je bilo itak jasno, da če se spet uležem in zaprem oči, me samo ne bo in sem kar vstal in izkoristil dodaten čas za jutranjo rutino – par kofetov in časopise. Ko sem ga pobral, kljub temu še nisem delal s polnimi obrati in me je kar malo motilo prijateljevo prešerno zadovoljstvo, da greva spet v jamo in elana polno razpoloženje. Ampak, ja, človek je, medtem ko sem jaz spal, že dvakrat makaronflajš jedel v službi in itak da je imel pravico biti razpoložen. Še en Petrolov kofe in krof so tudi meni dvignili razpoloženje pa da sva se uspela pripeljati skoraj do bivaka pri Čaganki, tudi. Tam bi skorajda na rit padel, ker sta Mitja in Žeki v dveh vikendih uspela narediti stopnice pred bivakom, ki sta jih že dolgo obljubljala, še najbolj me je fasciniralo, da sta to uspela ohraniti kot skrivnost.
Sva zakurila pa še en kofe sem si scmaril, ko sva pa ven po opremo stopila, je bilo pa že vse belo. Je začelo snežiti. Ja, itak, sneg sredi decembra pač ne sme biti presenečenje, a vseeno sem bil malce nejevoljen, ker nisem bil prepričan, ali bom tudi fiatka moral pustiti parkiranega pred bivakom za par mesecev, kakor sem pred časom pustil svoje prejšnje vozilo. A da ne bi šla v jamo, ko sva bila že tam, ni bilo niti pomisliti! Pa naj sneži, saj morebiti ne bo premočno …
Tokrat sva se namenila letošnjega tečajnika naučiti opremljati jamo. Kar še nikoli ni počel. Torej, da gre on prvi dol in šravfa pritrdišča in vse. Sva se za spremembo napotila proti Stropnici, kjer lahko vlečeš dve ali več smeri, da bom lahko opazoval, kaj bo počel. A še preden sva naredila prvi korak, je malo pogledal po sebi in vprašal, če imam dodatno vponko, da bo transportko z vrvjo podse obesil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Sva naredila dva koraka in je vprašal, ali imam še eno vponko, ki bi jo potreboval za dodatno trenje pri spuščanju po vrvi. Jo je očitno doma pozabil, je ugotovil. Sem jo imel in sem mu jo dal. Po nekaj korakih si je izprosil še eno, da si jo je obesil pri strani na pas, da si je lahko vanjo pripel ročni žimar, ko ga ne bo potreboval. Sem imel tudi to, kakopak in sem mu jo dal. Po še nekaj korakih je zgrožen ugotovil, da nima ključa, če imam morda dva. Tega pa nisem imel, ker sem ga še dan prej ponoči vprašal, če ga ima ali svojega rezervnega vzamem in mi je zagotovil, da ga ima. In ga je imel tako kot jaz svojega rezervnega – doma. Sem mu podal svoj ključ za vijačenje sidrišč in pojasnil, da bom svojo smer vlekel blizu njegove, da si ga bova lahko podajala. Potem sva pa molče hodila po sveže zapadlem snegu, dokler se nenadoma ni zaustavil. Poglej me, je zahteval. Sem ga pogledal. Kaj mi manjka? Hm, na takšna triki vprašanja človek težko odgovori, ker če si iskren, mimogrede kakšna zamera pade. Sem mu to povedal in je postavil novo vprašanje, bolj jasno. Kaj mi manjka od opreme? Sem pogledal njegovo opremo bolj pozorno in poleg vseh mojih karabinov in ključa seveda takojci opazil, da mu manjka skorajda najbolj ključen del opreme – zavora za spuščanje po vrvi! Sem zavzdihnil in mu podal svojo. Jo je vzel, pokritiziral, da je blatna, šele nato vprašal, kako se bom jaz po vrvi spuščal. Aja, prej mi je še pokazal, kje svoje zavore nisem dobro opral!
Sem ga potolažil, da jamarski reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu in da bom že kako in sva se, ker sva do jame prišla, kar dela lotila. Mu je šlo dobro od rok, je lepo opremljal, meni je šlo malce slabše. Sem se spuščal na drseči vozel kar na vponko, kar pomeni, da vrvi nikoli ne smeš izpustiti iz rok, hkrati sem moral pa svojo smer tudi opremljati, kakopak. In če se je Mitja prvič tresel, ko se je obešal na pritrdišča, ki jih je sam privijačil in opremil, so se tudi meni tu in tam rokice zatresle. Vrvi ne smeš izpustiti iz rok, ker pa imam samo dve roke, sem res težko in vijačil pritrdišča in vračal ključ in fotografiral prijatelja in kadil! Ampak, kakor rečeno, reševalci imamo vedno kakšnega asa v rokavu …
Sva opremila vsak svojo smer do dna Stropnice, potem sva splezala gor in zamenjala smeri, Mitja je šel dol po moji, jaz po njegovi. Potem sem pa jaz gor se malo s prstom po popku praskal in občudoval sneg, ki je belil gozd, Mitja je pa obe smeri razopremil. Ne naenkrat, kakopak, najprej eno, potem se je pa spet dol spustil in razopremil še drugo …
V bivaku je bila še žerjavica in nadvse toplo in sva samo malo naložila peč in si klobase scmarila. Pa zunaj sva reflektor ugasnila, da nisva videla, kako sneži, da se ne bi sekirala, ali bova sploh lahko prišla domov z avtom ali ne. Pa sva, fiatek še kar gre, očitno imam še nekaj profila na zimskih gumah. Saj imam tudi verige v prtljažniku, a mi je prijatelj takoj povedal, da mi pri tem, če bo do tega prišlo, ne bo mogel pomagati, ker je tudi rokavice pozabil doma. Sam imel dvoje, a, kot rečeno, ni bilo potrebe. Fiatek je šel. Grel pa ni. Mislim, v kabini ni grel. Je očitno gretje crknilo.Da sem med vožnjo kadil in sem moral imeti zato malce odprto vožnjo, pa je verjetno malce pomagalo pri decembrskem vzdušju med vožnjo domov. Je nekaj tudi okno pokvarjeno, ko ga odpreš, se ga ne da več povsem zapreti …
Pa se kaj dosti nisva sekirala, z mislimi že en vikend naprej, ko gremo končno spet na dno Čaganke, pokukat, kaj nam bo pripravila. Pa še spali bomo dol. Mitja in Žeki bosta prvič spala v jami. Ja, ko si tečajnik, mu lahko skoraj vsak teden pripraviš nekaj novega, nekaj, kar še nikoli ni počel. Pa ko si tečajnik, lahko tu in tam prideš na akcijo tudi samo s pol opreme …
