V soboto smo se ves dan na Igu usposabljali iz prve pomoči v jamarstvu, se seznanjali z novimi pripomočki za imobilizacijo hrbtenice in trenirali do nezavesti pod budnimi očmi naših zdravnikov, zvečer pa skočili še nekam na Gorenjsko na zaključno večerjo JRS. Se nas je skoraj 100 zbralo in je bilo veselo in zabavno, še posebej, če voziš intervencijsko vozilo, ko moraš imeti nič alkohola v krvi. Saj ne rečem, da pijemo, jaz itak sploh ne, a je bilo kar zanimivo videti, kako so vsi, ki so se pripeljali z mano, stekli k prvemu pivu, da je bilo potem, jebiga, jaz sem eno spil, zdaj itak lahko še dva ali tri, ker itak ne smem vozit …
Sva s Klemnom parkirala pred reševalnim centrom ob 2h zjutraj in vso opremo zmetala iz kombija v skladišče, edino pri povsem novem vrtalniku sem razmišljal, ali ga domov odpeljem ali ne. Stari vrtalnik je odslužil in ga je gospodar zamenjal s povsem novim ter mi dal natančna navodila, kako prvič napolnim akumulatorje, jih spraznim in spet napolnim. Pa sem si rekel, ne bom se v nedeljo s tem drkal in sem vrtalnik tudi v skladišče zabrisal in se v posteljo odpravil …
Po družinskem nedeljskem kosilu sem se zadovoljen k sobotnim časopisom spravil in kofetu in me tudi kuzlica ni premaknila, dasiravno je bilo zunaj lepo sončno vreme, pa še predraga mi soproga je malce navijala za zgodnejši sprehod. A se nisem dal, sem mirno bral in se pretvarjal, da ne vidim moje kosmate tečnobe, ki je ležala ob nogah in nepremično zrla vame. Kakšno urico prej sem dobil Grdinovo sporočilo, da se bosta okoli štirih s hčerko peljala mimo moje hiše s parno lokomotivo in sem si prav rekel, da počakam parni vlak, da pomaham prijatelju, potem pa kuzlico sprehodimo. In ko sem zaslišal pisk parne zverine, sem vstal in stopil na vrt, a sem samo dim še ujel, ki je izginjal v zraku, med divjim lajanjem moje zverine, ki je vedela, da bo sprehod, ker sem pač vstal, je pa telefon zazvonil. Je komandant klical, da je tam nekje nad Mirno v neko jamo zelo verjetno pes padel in da prosijo, če pridemo pogledat. Itak da pridemo, vem, kako bi se jaz počutil, če bi se moja kuzlica izgubila!
Grdinu sem poslal SMS, da medtem ko on potuje v Črnomelj z vlakom mimo moje hiše, se bomo ostali pa na intervencijo odpeljali, da se bo lahko spet jezil, da jo je zamudil, potem sem pa Klemija poklical, ki se je letos končno pridružil JRS in je po treh mesecih ravno iz Amerike prišel. Seveda se mi ni oglasil, sva bila dva dni skupaj in je hotel imeti vsaj v nedeljo mir, a jaz se ne dam. Sem poklical njegovo boljšo polovico in smo kmalu prišli skupaj. Da sta na družinskem obisku in da naj mu dam mir, a ko sem pojasnil zadevo, je na družinskem obisku kmalu ostala samo še njegova boljša polovica. Midva pa sva bila z opremo že čez slabo uro nekje skorajda bogu za hrbtom. Lastnika psa sta naju bila vesela, a ko sta pojasnila, da psa že tri dni ni in da sta šele danes od nekega lovca izvedela za jamo, ki se nahaja prav tam, kjer sta psa nazadnje videla, sem bil kar malo skeptičen. In da bo noter in da bo živ, ker naj bi bila po pripovedovanju ljudi globoka vsaj 50 metrov.
A bili smo tam in prav je, da se pogleda, že zaradi tega, da človek nima slabe vesti, da ni vsega naredil, kar bi moral! V jamo sem Klemija porinil, ker že tri mesece ni bil in ni nič protestiral, čeprav je dopoldne že na Gorjance z Anžijem tekel (kakšnih 30 km!), jaz sem pa opremil vsaj zunaj. Pa v torbo sem mu porinil tamali vrtalnik (ker tanovi pač še ni bil operativen), čeprav se mi tudi sanjalo ni, koliko energije še ima v akumulatorju. Sem mu pa v torbo itak dal še nabijač in kladivo, da bi imel dodatno kondiciranje, če bi bilo potrebno ročno nabijati …
Se je spustil kakšnih 15 m v zelo ozko brezno in kmalu zaklical ven, da zverina je notri in da je živa. Kar smo pa itak kmalu zaslišali, saj je Zippo začel renčati in lajati. Sem se slepil, da to verjetno je veselo lajanje, da francoski buldogi pač malo drugače izražajo veselje, a je presrečna lastnica potem priznala, da ima Zippo vedenjske težave. Da ne mara tujcev …
Smo zgoraj poslušali, kako Klemi poskuša biti šepetalec psom in stiskali pesti, da mu uspe zadevo rešiti z vsemi prsti, pričvrščenimi na roke, a ko je Zippo še kar lajal in lajal, je Walter predlagal, da mu dol vržemo kakšno odejo, da ga pokrije z njo in umiri. Klemi je kasneje povedal, da se ni toliko zverinice bal, kakor tega, da pes med umikanjem pred njim pade še v naslednje brezno, a ko ga je končno uspel stisniti v kot, se je francozek vdal. Pokazal mu je hrbet in ga ignoriral, da ga je lahko malo pobožal ter za ovratnico prijel, v transportno vrečo spraviti ga je bila pa že druga zgodba. Je mali sicer mali, a če noče, ga v vrečo pač ne moreš poriniti.
Zgoraj smo vse skupaj spremljali ko napet triler, šele ko smo mu odejo not vrgli, ki je dišala po lastnici, v katero ga je zavil, ga je lahko v torbo porinil. Potem smo ga kakopak ven potegnili, da se je družina spet združila. Bilo je nekaj solzic in veliko smeha, da se je še Anžič raznežil in hotel pasje seme, ki je bilo tri dni pod zemljo, pobožati, a se Zippo ni dal in čeprav si je razbil tri zobe, ko je padel v jamo, so bile tudi preostale škrbine dovolj, da se je kakšnih 100 kg težji možak raje kar umaknil …
Vse skupaj smo potem pospravili in se nato pri presrečni lastnici psa zaustavili še na čaju. Da je z Zippom vse okej, je poročala, le manjšo rano na čeljusti ima in tri zobe mu bo morala izpuliti, ker si jih je zlomil. Je namreč veterinarka. Pa da tek tudi ima, da je za tri dni nazaj pojedel in da zdaj počiva, z najljubšo igračko v dosegu škrbastega gobčka …
Ob čaju in klepetu smo potem spoznali tudi ostalih njihovih 5 majhnih psov (6 tavelikih, ki vlečejo sanke, je bilo zaprtih zunaj), dve goli kitajski mački in tri mlade udomačene kune, 2 kanji, ki jima je pozdravila krila (in še ne izpustila v naravo) pa njen soprog ni dovolil pripeljati v kuhinjo, da se reševalci ne bi preveč prestrašili …
Preden smo se razšli, sem še predlagal, če se jima še kdaj kaj podobnega zgodi, naj morda na kuno namontirajo gopro kamerico in jo spustijo v jamo pogledat, ali je njej kosmatinski prijatelj tam in če bo, mi spet pridemo rade volje …
Doma sem imel pa potem kakopak problem – kuzlica me je vesela pri vratih počakala, a sem že med njenim ovohavanjem opazil, kako se ji surla veča. Ne le, da je nisem na sprehod peljal, še vse neštete živali, ki sem jih mrcvaril, je zavohala na meni. Verjetno mi je gole mačke najbolj zamerila …
