Nočni skok

Vsako leto tam okoli božiča v Čaganki postavimo smrečico v bivaku 250 m pod površjem. Vsak razlog je dober za druženje in malce kondiciranja, mar ne?! No, letos se je pa malo zakompliciralo. Večina naših tapravih jamarjev se je odpravila na Kanin, v Skalarja, kjer bodo počakali na novo leto, malo manjšo večino so pa različne viroze pestile in smo datum odlagali in prelagali, dokler staro leto ni skorajda minilo. In se je Mitja odločil, da se mi kljub temu, da se še ni povsem pozdravil, pridruži.

Sva se k bivaku odpravila v soboto zvečer, dobro zakurila, nato si pa tatarca privoščila in par radlerjev. Ter blebetala, kakopak, ko da se že en teden nisva videla. Malo pred polnočjo je pa zamisel padla, da bi šla v jamo kar ponoči. Mislim, saj v jami je vseeno, kdaj greš, je itak ves čas tema, plus niti malo nisva bila zaspana in je vseeno, če blebetaš v jami ali pa v bivaku. In sva se res kar v opremo spravila in bila okoli enih zjutraj že v bivaku v Severnem rovu. Sva smrečico postavila (začuda je le par okraskov pri transportu odletelo), nato pa kofe spila in si en radler razdelila. Potem sva se menila, ko da se že en teden nisva videla, med drugim tudi o tem, kako se nama, ki sva bila blatna in mokra 250 m pod zemljo sredi noči, prijatelji v Skalarju smilijo, ki so takrat zagotovo že krepko spali v bivaku na 600m globine ter kako se bodo matrali, ko bodo ven plezali. Nato sva se tudi midva ven odpravila. In je bilo kar zanimivo poslušati najino plezanje ven. Sva namreč oba še kašljala, ko da sva plačana in je ta najin lajež odmeval po ogromnih dvoranah. Nekje na sredini me je Mitja počakal in povedal, da je žejen in dehidriran. Da potrebuje pijačo. Ki sem jo jaz imel, on jo je pa zunaj pozabil. In načeloma si jamarji vse delimo, to je itak prvi zakon podzemlja, a tokrat sem pa kar malo zatrmulil. Da če bo pil iz moje čutare, se bom potem jaz, ki bom pil za njim, nalezel njegovih virusov. Kar pa nisem želel!

Kozarca kakopak nisem imel in ker čista mona nisem hotel izpasti, sva na koncu našla kompromis – lahko pije, le z ustnicami se ne sme dotakniti čutare. In je pil in mi je bilo nerodno, ko sem ga opazoval, kako se je po faci polival z mojo cedevito, a kaj hočemo. Zdravje je pač na prvem mestu!

Ven sva pokukala okoli štirih zjutraj in preden sva se preoblekla, spet zakurila in pojedla tatarca, kar ga je še ostalo pa še malo blebetala, je bila ura šest zjutraj. Mitju se je zdelo malo hecno v posteljo se spravljati, ko ponavadi vstaja za na šiht, meni pa niti ne.

Bolj hecno se mi je zdelo vstati okoli desetih zjutraj, a ko kava zadiši, človek pač ne more več spati. A še nisva dobro pozajtrkovala, ko je najprej prišel Prijatelj, nato pa še Črt, Tom z Vido in Borivoj. Smo se domenili za nedeljsko druženje pri Čaganki, zadnje v letu 2018. Tom je zakuril, da bo žerjavica, ostali smo pa v avto sedli in eno Prijateljevo novoodkrito jamo v bližini skočili pogledat. Pa je bilo kar adrenalinsko, lovci so imeli prav tam nekakšen pogon. Je bilo hecno opazovati možake v maskirnih oblekah, ki so imeli preko njih oblečene fluorescentne jopiče živih barv (da se ne postrelijo med sabo menda), mi smo se pa ravno v njihovo sredino podali v zelenih, rjavih in črnih oblačilih. Sem bil prepričan, da bo kakšen od nas padel, pa smo imeli srečo, so se zapodili v drugo dolino. Mi pa tudi, ker se je jama, ki jo je našel Prijatelj, izkazala že za registrirano in smo se odpeljali do druge, ki pa še ni bila. Smo imeli namreč s sabo Borivoja, ki je itak živa enciklopedija jam in je vse podatke takoj iz rokava stresal. V jamo smo poslali tafrišna (so mi prepovedali uporabljati izraz pripravnik, ker to več niso, tamladi so pa še vedno), Črta in Remiha, ko sta raziskala vse skupaj, nas je pa Tomov SMS zadel, da naj se kar vrnemo, da kosilo je že.

Smo se res odpeljali proti bivaku, a na poti ob cesti opazili še eno jamo, v katero smo seveda tudi morali nos nesti. Je Borivoj povedal, da ta je tudi že registrirana in smo že hoteli odpeketati kosilu naproti, ko sem le par metrov proč opazil še eno luknjo, v katero je kamen kar padal in padal, najmanj 20 m globoko. A je bil vhod tako ozek, da bi bilo potrebno razbijati. In jamarji smo res čisto drugačna vrsta ljudi. Remih je razlagal, da je lačen ko volk in da se mu v jamo ne ljubi, Črt je bil žejen in je tudi hotel k bivaku, Prijatelj je postokal, da on kosila ne bo, da pa mora domov, ker na obisk pride deklica, ki jo zelo rad vidi, Borivoju in meni je pa tudi že krepko krulilo po želodcih, a ko sem na drugi strani gnilega drevesa opazil malo večjo odprtino, ki je vodila v isto brezno, skozi katero bi se pa človek lahko stenstal brez širjenja, sta bila Remih in Črt takoj v kombinezonih, s Prijateljem sva pa že štrik okoli drevesa vezala. In potem sta si jamarja v jami vzela čas in iskala nadaljevanje, torej odmetava kamenje na zasutem dnu, mi trije smo pa od zgoraj buljili v luknjico in dol vpili, če gre, kako je videti, a bo treba širit, a še kdo dol pride pomagat …

Na kosilo smo prišli seveda zelo pozno, a je bila žerjavica še močna in klobase s krompirjem v foliji so bile tudi še vroče. In so teknile. Pa vreme je bilo, ko da bi ga spomladi naročili, sonce je bilo prav neznosno!

In smo drobili tam ob ognju na zadnji letošnji akciji pri Čaganki, da nas je šele mraz pregnal domov, ko je sonce zašlo …

Pa ker nobene akcije v Čaganki letos več ne bo, sem iz dnevnika, ki ga imamo v bivaku, potegnil še statistične podatke: V Čaganki je bilo vseh akcij 32, od tega 4 na dnu, 3 v Južnem rovu ter 3 v kaminu Game Over. Jamo je obiskalo 83 jamarjev. Večjih uspehov v letu 2018 ni bilo. »Zaprli« smo najbolj obetavno nadaljevanje v globino, aktivni rov, ki se s sifonom zaključi na globini okrog 490 metrov, začeli bomo iskati malce više v fosilnih delih, kjer se še čuti prepih. V Kalahariju je še vedno obetavno, v Južnem rovu letos nismo niti poskusili, v kaminu Game Over smo se spod stropa spustili za kakšnih 15 m in plezamo po skrajni levi strani, kjer bo verjetno šlo proti površju … Dela nam torej niti drugo leto ne bo zmanjkalo!

Ko je Remih, ki je na drugem mestu po obiskih Čaganke, videl moj in njegov rezultat, je le zamahnil z roko – da če ne bi šel na operacijo stegnenice v oktobru in če ne bi jamar postal šele letos enkrat maja, bi me nascal tako debelo, da bi mi bilo nerodno … Ja, Žeki je pa seveda na tretjem mestu. Jamarska generacija 2018 je res carska, kakor pravita.