Še skoraj dobro

Z Žekijem sva se v četrtek spustila v novo jamo, ki je na globini švoh 30 metrov zapirala prehod v globino s kamnitim podorom. Sva par ur odmetavala kamenje, ko dva sva plačana (no, Žeki je tehnično gledano bil, saj je koristil dopust, da se je lahko igral z mano!), potem pa odnehala. Sva odmetala skoraj 2 metra v globino, a prepiha ni in ni bilo, z glavo skozi zid pa nima smisla riniti. Sva raje v bivaku zakurila, da si večerjo skuhava, ko me je zadelo sporočilo našega drugega lanskega jamarskega tamladega. Remiha. Da ima super idejo, naj pokličem, ko bom lahko. In sem ga, po naravi sem dokaj firbčen človek in me je prav zanimalo, kaj se je scmarilo med njegovimi ušesi. No, pa saj sem itak vedel, njegova ideja, da bi v petek pokuril lanski dopust in ga izkoristil za garanje v kaminu Game Over, me niti najmanj ni presenetila.

Priznam, sem že prej malce razmišljal v tej smeri, a nekako nisem zbral energije za tako zahteven podvig, zato sem se malce branil. Da dežuje zunaj in bo v kaminu zalivalo do nezavesti, sem poskusil. Ni vžgalo. Da gremo tudi po slapu, je odpisal prijatelj in da naj kar malo več večerje pripravimo, ker da gre kondicirat na Gorjance, potem se pa nama pridruži in bo lačen …

Sva z Žekijem v krop vrgla še dodatne pol vrečke makaronov, ker oči po jamarjenju so vedno lačne, ko so bili skuhani, sem pa šele pobrskal po omari, kaj sploh imamo od omak. Sem našel eno staro bolonjsko omako ter eno konzervo faširanega mesa, a je bilo obojega bolj malo za gromozansko količino makaronov. Saj sem šele pozneje pomislil, da bi lahko z omakama zalila le pol makaronov, a ker sem do te ideje prišel prepozno, je Žeki po makaronih zlil še majhno konzervo golaža. Da ga ni potrebno kuhati, je zatrdil, da vse konzerve so takšne, že skuhane. Nisem ugovarjal, sem bil lačen, a ko je premešal, je vse skupaj spominjalo bolj na suhe makarone kakor na makarone v omaki. In sem še malo pobrskal po omari in našel paradižnikovo mezgo, ki sem jo kar nemudoma tudi špricnil po makaronih. A na srečo ne preveč, kajti ko je iz vrečke brizgnilo nekaj sivega, sem nehal stiskati. Še jaz vem, da je paradižnik rdeč in ne siv! No, ja, paradižnik že, za mezgo pa nisem bil povsem prepričan, zato sem si jo malce na jezik stisnil, da preverim, preden jo vso na makarone stisnem. Je prav zapekla, nekaj očitno ni bilo prav. A ker se meni o gurmanstvu tudi sanja ne, kar se mene tiče, je lahko paradižnikova omaka in siva in pekoča, kaj pa jaz vem, zato sem švoh pol decilitra zadeve še Žekiju v usta nagnil. Da on pove. Ga je prav zvilo, a vseeno ni bil prepričan, če je omaka okej ali ne, šele ko sva na datum uporabnosti pogledala, ki je govoril, da bi zadevo morali flikniti v smeti že leta 2013, sva se odločila, da je ne uporabiva. No, vsaj tiste malenkosti ne, ki je še ostala v vrečki …

Makarone sva potem z veseljem jedla in potem kar obsedela za mizo kakšno urico, če bo treba v tamalo hišico nedaleč od bivaka šprintati, pa ni bilo potrebno. Tudi Remih si jih je privoščil, divjanje po Gorjancih pozimi človeka zlakotni in tudi on ni dirkal proti stranišču. Sta se raje kar kmalu v postelji spravila, da bosta pri močeh za v kamin. Jaz sem pa v peč nalagal in se smilil samemu sebi, kako bom trpel zjutraj, ko bomo plezali, a sem v bistvu trpel že ponoči. Je Remih malce drva žagal, utrujen in zbit in sem si slušalke v ušesa zadegal in si klasično muziko navil. Sem si jo nasnel v telefon prav v ta namen, ker pravijo, da klasična glasba uspava. A vsakič, ko sem že skoraj skoraj zaspal, je Bach ali Rahmaninov ali kaj si ga jaz vem keri zanalašč še činele ali bobne vključil v zgodbo, da me je vedno znova metalo pod strop! In sem bil potem med skalo in kamenjem – ali Remihovo godbo poslušat ali klasike. Sem se za spremembo odločil za klasike in začuda enkrat proti jutru zaspal, ko sem oči odprl in na telefon pogledal, ki je kazal nekaj minut do devetih, sem si pa rekel, da bom tudi jaz dopust udaril kot prijatelja, ki sta še veselo drnjohala! A ko sem bežno pogledal skozi okno, sem se pa v trenutku zbudil! Zunaj je bilo vse belo!

Saj sneg imam rad, a ne, ko sem z avtom v bivaku. Enkrat sem vozilo že parkiral za par mesecev tja gor, tokrat si tega nisem želel. In sem skočil pokonci, obudil ogenj v peči, da bosta prijatelja na toplo vstala in kofe pristavil. A je vstal le Žeki, kateremu so makaroni končno začeli delati in je zašibal proti majhni hišici, Remih se pa ni pustil motiti in je dopust izkoristil za podaljšani lepotni spanec do pol enajstih!

Smo seveda še kofetkali, zajtrkovali in blebetali, sneg ja pa padal in padal in smo res komaj v dolino prišli. No, vsaj jaz  s svojim Fiatkom. Če ne bi imel verig, bi bil verjetno še vedno tam gor …