Akcijski vikend

Ves čas poslušamo, kako majhna je Slovenija, a če moram v soboto pred šesto vstati, da sem lahko ob osmih na drugem koncu državice, kjer ima JRS vajo, potem nekaj ni v redu s to trditvijo. Dobro, morda bi lahko celo malo kasneje vstal in potem bolj na plin pritisnil, a kaj, ko sem spet delal načrte brez Bizija. Ki je vstal menda dovolj zgodaj, a ko se je odpravil na jutranje očiščenje, je verjetno iz navade s sabo vzel kakšno revijo in pozabil, da se mu mudi. Ter debelo zamudil, posledično pa še vsi ostali, ki so se z mano v kombiju peljali. Kar, če si vodja aktivnosti, ni dobro …

Itak da sem jih poslušal, a saj sem vajen, a ko je potem steklo, je steklo čudovito. Sonce je na Primorskem sijalo, veter je pa še bolj veselo pihal! A slabe volje ni bilo, inštruktorji JRS in vodje reševalnih ekip, ki se vsako leto dobimo na poligonu, da predebatiramo in preskusimo, kar je potrebno debate in preskusov, so delali prav dobre volje, da jih je bilo veselje gledati. Preskušali smo reševalne manevre, ki se v praksi bolj malokrat pokažejo za potrebne in jih bolj malo vadimo, a je dobro, da jih dobro znamo, ker nesreča nikoli ne počiva in je nadvse iznajdljiva! Še najbolj so me v obrate spravili, ko smo se seznanjali z videovoxom, novo pridobitvijo JRS. V jamo vedno napeljemo žico, da imamo avdiopovezavo z reševalci, zdaj smo naredili pa še napravico, ki po istih samo dveh žicah omogoča tudi videoprenos. Recimo za debato zdravnika s kolegom na površju …

No, napravica ni najbolje delovala, zato sem ponudil svojo telefonsko kartico, saj imam drugega ponudnika in sem imel signal. Jo je zlati Marko Z. vstavil v napravico in je zadeva delovala, samo potem sem bil jaz živčen, da mi bodo vso zakupljeno količino podatkov pokurili, saj so se prek nje vsi priklopili na internet in preskušali zadevo. Pa bohsigavedi kje so srfali in kaj so gledali za preverbo, ti naši reševalci so od hudiča, vam povem. Čakam telefonski račun, sem prepričan, da bo zasoljen …

No, skoraj do večera smo se podili po steni in pod njo, potem smo si še večerjico privoščili in sem domov prišel šele sredi noči. Pa preden sem se stuširal in vsa poročila napisal in na maile odgovoril in kuzlo počohal, je bilo že spet jutro naslednjega dne …

Pa se kaj dosti sekiral nisem, v nedeljo si lahko napolnim baterije, torej dlje spim. No, bodimo pošteni, saj lahko spim dlje kadar hočem, samo ponavadi hočem samo ob nedeljah. In bi bilo tako tudi tokrat, če že pred sedmo ne bi zazvonil telefon. Intervencija! Ni boljšega načina za zbuditi se v hipu!

V Kotarjevi prepadni, jami blizu Novega mesta, so pred kratkim našli italijansko minometno mino Briksa 45 mm, ki je zelo nestabilna in nevarna, zato so se na Upravi RS za zaščito in reševanje odločili, da se jo mora odstraniti. In so poklicali Jamarsko reševalno službo za asistenco, kakopak.

Ker je mina menda res zelo nevarna, so se odločili, da jo bodo uničili kar v jami, zato kaj veliko dela Klemi, Tičar, Marko Z., Grdin in jaz naj ne bi imeli. Le opremiti bi morali dve smeri in poskrbeti, da se pirotehnika varno spustita v podzemlje. Klemi in pirotehnik Grega sta se spustila do mine, kjer je strokovnjak ocenil, da zadevica ni tako zelo poškodovana, kakor so menili na podlagi fotografije in da naj jo kar ven potegnemo, da jo bodo uničili na površju, da se ne poškoduje jamsko okolje, predvsem pa živali, saj so v jezercu tudi človeške ribice.

V jamo smo spustili poseben zaboj za transport eksplozivnih teles, potem pa zavihali rokave in postavili reševalne manevre za dvig. Kar nekaj dela, končali smo okrog 10 h. Ob jami je bilo ogromno prostovoljnih gasilcev pa policisti in nujna medicinska pomoč in ko sta Klemi in pirotehnik prišla iz jame, smo začeli z dvigom in je seveda vse zanimalo, kako je to videti. Ko je pa torba z mino zabingljala v zraku nad jamo, so se pa vsi kar malo odmaknili. Tudi Marko Z. in Klemi in jaz, ko smo torbo previdno spustili na tla pred vhodom v jamo. Pirotehnika sta pa seveda kar stekla k torbi. Policisti so že zaprli cesto, gasilci so se razkropili po gozdu, da preprečijo morebitnim sprehajalcem prihod v nevarno območje, mene je pa pirotehnik Igor nazaj poklical. Da naj štrik s torbe odvežem, da takšnih jamarskih vozlov on ne pozna …

Moram priznati, da mi je kar ritnice malo skupaj tiščalo, čeprav sva si z Anžijem pred leti, ko sva bila še frišna jamarja in nisva vedela, da se s takšnimi stvarmi ni za igrati, podobno mino prav veselo podajala skoraj kot žogico! A ko imaš poleg sebe strokovnjaka, ki ti skorajda mimogrede pove, kaj vse je že doživel, začneš na te zadeve iz 2. svetovne vojne gledati malo drugače. Mislim, drugače gledaš, če seveda nimaš samomorilskih nagnjen ali si pa usposobljen pirotehnik …

Sem tisti vozel razpacal v trenutku, čeprav s tresočimi rokami, potem sem se pa tudi sam umaknil na varno. In skupaj z ostalimi čakal, da sta mino pirotehnika uničila. Je kar krepko počilo, pa eno gumo, s katerimi sta še dodatno zavarovala uničenje, je visoko v zrak odneslo, tako da tudi za traktorsko prikolico okoli kmetije drajsat ne bo več dobra!

Ljudje so potem odhiteli proti domovom, konec koncev je bila le nedelja, jamarji smo pa še razopremili jamo in vse pospravili, preden smo se napotili na kosilo v bližnjo gostilno. A če smo že imeli srečno roko pri intervenciji, da je vse potekalo brez nezgod, je pri izbiri gostilne pa nismo imeli. Sem bil sicer lačen, a tistega naprintanega krompirja nisem mogel spraviti po grlu. Grdin, ki je bolj pametno naročil, je s polnimi usti pomodroval, da v kakšni veliki tovarni delavci slabše jejo in sem mu pošteno priznal, da bi jaz, če bi kdaj v službo hodil in bi mi takšno malico dali, še isti dan odpoved dal. Pa se prijatelji kaj dosti niso sekirali, gostilničar pa tudi ne. Kljub polnemu krožniku ni vprašal, če je bilo dobro, ker bi mu pošteno priznal, da radler je bil kar piten. Ponujeno kavo sem pa odklonil, ker pri kavi pa res črto potegnem – ta mora biti dobra ali pa naj je ne bo!

Ampak, kaj je eno slabo kosilo v primerjavi z drugače nadvse zanimivim akcijskim vikendom?!

Vse talepe fotke so seveda Grdinove, a je bil nad svojo prvo intervencijo tako navdušen, da jih je pozabil podpisati …

Napiši mnenje