Okno v kaminu

Sem na vrtu kofetkal s svojo predrago, vreme je že carsko pomladno toplo, ko je podrkljal moj telefon. Sem pokukal na ekranček in zavzdihnil. Seveda je mojo predrago zanimalo, kaj dogaja. V Čaganko moram za dva dni, sem ji povedal. Itak sem ji vzbudil radovednost, ker ve, da jaz nič ne moram, ampak tokrat sem pa res moral. Je predragi jamarski kolega že pred dvema mescema v svoj koledar vpisal, da greva v ponedeljek v kamin v Čaganko, ga poslal v potrditev svoji ženi (ki je samo uro popravila, sva posledično odšla malo bolj pozno ponoči, po njenih prostočasnih obveznostih), nato ga je pa poslal meni in nisem kaj dosti razmišljal, sem kar sprejel. No, sem seveda pogledal v svoj koledar, če imam prosto in sem imel, nato sem sprejel. Zdaj je pa datum prišel, me je telefon opomnil, da pripravim opremo. Sem spil kofe, ko sem se pa proti garaži napotil, me je pa moje predrage razmišljanje v hrbet zadelo, da če bi morda tudi v naši familiji uvedli kakšen skupen koledar, kamor bi vsi vpisovali svoje obveznosti pa to, da bi vsi vse videli že vnaprej. Sem zastal in pomislil, kako bi bil videti njen koledar, ko bi vanj priletele vse moje jamarsko reševalne zadeve in ostale malenkosti, pa sem potem samo zamahnil z roko, da mi nismo takšne vrste sodobna družina, da bi se moral jaz na stara leta spreminjati in novih trikov učiti in se je takojci strinjala. Me že pozna, sva že dolgo skupaj …

Sem zmetal opremo v jamarskega Fiatka in skočil po prijatelja, ki je že čakal pred hišo z dvakrat več opreme kakor ponavadi. Je vse silne kufre in transportke mirno pojasnil, da tokrat ne gre samo za en dan v jamo. Sem na skrivaj na hitro še enkrat na koledar pogledal, če nisem morda za en teden podpisal.

Pa nisem, sem samo za dva dni, sem se potem spomnil, da je dva dneva večkrat omenil, ko sva se kaj po telefonu pogovarjala in mi velikokrat ni pustil česa povedati, da bom že potem povedal, ko bova dva dneva skupaj! Sem enkrat celo protestiral, da dva dni je zame premalo, da povem vse, kar vem, pa me je pomiril, da bom lahko samo jaz govoril in bo šlo čez tud samo v dveh dnevih.

Pa sem očitno malo naiven, ker sem se že med vožnjo razgovoril, ker kaj pa je to samo dva dni, pa je vmes kar nekajkrat Mitja tudi začel kaj razlagati, kljub mojemu protestiranju, da samo jaz govorim … Med potjo me je pa še opozoril, da moram biti v komunikaciji z njim kulturen! Ko me je namreč po chatu vprašal, če nisem pozabil in če pridem, sem mu malo kasneje, ko sem opazil vprašanje, napisal, da itak da nisem pozabil in da pridem tudi na njegovo faco, če bo tako hotel. Je pa za računalnikom takrat že sedel njegov srednji sinček, ki je stekel proti kopalnici in očiju čez vrata vpil, da je Šini napisal, da pride na njegovo faco …

V bivak sva prišla že zelo pozno ponoči, a sva si še vseeno skuhala klobase in fino pomalicala, dasiravno bi lahko še malo počakala in bi bil za kakšne zgodnje lahko že zajtrk … Sva pa zjutraj zato malo potegnila in se v Čaganko odpravila šele nekaj po enajsti dopoldne. Namenila sva se v kamin Game Over, da končno preplezava še tistih par metrov in odkrijeva drugi vhod v jamo, zato sva imela tudi temu primerno opremo. Za vrtanje, plezanje, varovanje … Ta kovačija je težka ko sto vragov in ker sem se naposlušal prijateljevega pripovedovanja, kako je med šolskimi počitnicami, ko je bil z otroki na morju, na dan tudi po 200 km s kolesom delal, sem zadevo kar njemu v prasico porinil. Sicer je protestiral, a je potem le priznal, da on je vrhunski športnik v vrhunski kondiciji, ki dela po 200 km na dan s kolesom, jaz sem pa en zaležanec, kateremu je največji napor klofanje po tipkovnici in vsakodnevni sprehod s kuzlico. Pa še leta sem kot zadnji adut iz rokava potegnil, moja in njegova, in je klonil. Mislim, klonil je pod argumenti in klonil je pod težo opreme, ki jo je moral trogati …

Sva bila v bivaku v Severnem rovu na globini kakšnih 250 m, kjer sva spila kofe, dokaj hitro, ko sva se pa odpravila v kamin, torej kakšnih 180 m direktno gor v dimnik, je pa kovačijo vrgel iz transportke pred moje noge. Da imam jaz več jamarske kondicije in da naj jaz trogam! Sem potežkal tisto pizdarijo in skoraj izdihnil, a potem ne njegovo kolesarjenje ne moja leta ne dejstvo, da je on dol nosil, kar je stokrat lažje kot gor, ni nič pomagalo. Sem zadevo stlačil v svojo transportko, skoraj zajokal, ko sem si jo zadegal na hrbet, potem sva pa plezati začela proti stropu kamina, ki pride le nekaj več ko 30 metrov pod površje, preden se zapre. In zdaj trapljamo tam gor v tistem dimniku in iščemo prehod. Ki ga pa ni in ni!

Plezanje je šlo počasi, ker v kaminu se pleza drugače kakor v jami. Ko opremljaš jamo z vrvjo, se počasi spuščaš in s kladivom v globino zbijaš vse razlahljane kamne in podobno, kar bi lahko kdaj kakšnemu jamarju na glavo padlo, ko plezaš kamin, ga pa začneš plezati od spodaj navzgor. In ker za sabo vlečeš vrv, ne moreš kar zbijati kamnov v globino, ker bi vrv lahko poškodoval, plus kolega, ki te varuje pri plezanju, je pod tabo …

Zato je Mitja splezal par raztežajev, jaz sem se pa medtem skrival pod kakšnim previsom, da me padajoče zadeve niso poškodovale, potem je pa obmiroval, da sem priplezal do njega, se skril, on je pa nadaljeval naslednjih par raztežajev. In tako vseh 180 m do vrha. No, do stropa …

Ko sva prišla do tam, sem se pa zguzil mimo njega in se po prečnici spustil kakšnih 10 m nižje, kjer sem nazadnje zaključil in kjer naj bi tokrat nadaljevala. Nekako mi je uspelo zriniti se na nekakšno majhno poličko, kjer sem dokaj udobno čepel in ko sem čakal prijatelja, da se mi pridruži, sem se ogledoval, kam se bo on postavil in kako me bo varoval, ko bom začel plezati. Sem bil ves zatopljen v to, zato sprva sploh nisem razumel, kaj me sprašuje. Če sem videl luknjo, kakšna dva merta pod mano? Ne, nisem je videl. Kaj je z njo? Da je kar velika, je zavpil gor. Dobro, luknja, luknja, v Čaganki jih je, kolikor hočeš. Stari, za njo pa kar gre, je bil ves navdušen. Evo, priznam, jaz pa nisem bil, sem razmišljal samo o tem, kako bom začel plezati in po kateri strani, Mitja spodaj je pa še kar drobil in drobil. Sem ga končno vprašal, če lahko gre pogledat in je malo pomolčal, potem je pa ne preveč samozavesten ja prišel do mene. Če mu spustim novo vrv, seveda.

Sem okoli debelega kapnika zavezal novo gurtno, malo daljšo, da se vponka ni drgnila ob steno, napravil novo pritrdišče, zavezal vozel na vrvi in mu jo podal. Prijatelj se je prepel na novo vrv, potem je pa utihnil, v globini je pa začelo grmeti. Ko se je guzil v ozko okno, je seveda v globino zbijal kamenje in blato, ki je skoraj 200 m nižje dol silovito treskalo ob dno, da je grozovito odmevalo. Kakšna dva metra nad njim je pa meni kri ledenela. Človek še niti eno leto ni jamar, zdaj se pa nekam guzi na vrvi in me sprašuje, kako naj zavoro popusti, ker mu ta ne dovoljuje, da bi šel naprej v luknjo. Sem mu pomagal z nasveti, kolikor sem mu lahko, a v bistvu je vsaka situacija drugačna in je potrebno veliko improvizacije. Ki si jo pa lahko dovoliš, ko imaš dovolj kilometrine …

Sem torej poslušal grmenje padajočega kamenja v globino in njegovo guzenje in si grizel nohte, celo že razmišljal, kako bom zadevo pojasnil reševalcem, ki bodo enkrat na pomoč prišli, če naju ne bo ven, potem bi me pa kmalu kap. Ker je človek pod mano vriskal in imena za novo epohalno odkritje stoletja izbiral. Začel je skromno, Vajeniški meander, nadaljeval z Remihovim prebojem, po še nekaj vedno bolj samozavestnih variantah pa se je zadovoljil z Epohalnim Remihovim prebojem na površje!

Da naj pridem pogledat, je vpil. Ja, bi prišel, a prej se mora on sneti z vrvi. Ni problema, je zažvrgolel in že je bila vrv prosta. Mene je pa spet zmrazilo! Človek se je odpel z vrvi skoraj 200 metrov visoko v kaminu in ni nikjer varovan! Ko sem se spuščal do njega, je še kar vriskal, da to njegovo odkritje je pa čista pizdarija in da naj vrv prinesem, da ga bom varoval, ker bi rad še malo naprej pogledal in da gre lahko na prosto, le malo ga moram z vrvjo merkat. 200 m nad dnom brezna!

Sem končno prišel do okna in se zrinil vanj in si kar oddahnil. Prijatelj je sedel na varnem, v totalnem blatu sicer, a ležerno, ko da je v dnevni sobi pred televizorjem. Sem pogledal mimo njega in res se je tam odpirala prelomnica ter nadaljevala v meander, in gor in dol in naprej pa sama tema! Tam v blatu sem opazil tudi nešteto sledov krempeljcev polhov, kar pomeni, da tam hodijo proti površju! Dobro, saj to še nič ne pomeni, polhi se zrinejo čez najmanjše razpoke, a vseeno …

Ko sem bil na varnem, sem se tudi jaz odpel z zavore in prijatelju vrgel dinamično vrv, da sem ga varoval, ko je prosto splezal par metrov niže, da se je lahko bolj razgledal in je kar vriskal od navdušenja. Da to je to, da naj pridem pogledat. Sem skočil nazaj gor po vrtalnik in opremo in vrv ter scmaril eno švoh pritrdišče, da sem se spustil do njega, potem sva pa sedela v dvoranici z neznansko lepljivim blatom in se hihitala ko dve srednješolki, ko opazita pijančka, urinirati za vogalom …

Nekaj sva razmišljala, če bi šla pokukati še malo naprej, a ker nama je zmanjkalo vrvi, sem predlagal, da kar končava. Ker če bi se nama tam kaj zgodilo in bi naju morala jamarska reševalna rešiti in bi preživela, bi vsaj mene zagotovo kasneje Walter zatolkel, ker tam, kjer sva bila, se nimaš kaj igrat z varnostjo!

Ne glede na vse sva se torej odločila končati in sva se zguzila gor, kjer sva pustila večino opreme. Prvi je šel Mitja, jez sem mu sledil. Ko sem priplezal do tistega kapnika, okoli katerega sem gurtno zavezal, sem pa zagledal prijateljevo roko, ki mi je kavo rinila pod nos. In mi je šlo kar malo na jok od ganjenosti, nimam kaj tajit! Sem zabingljal tam na vrvi, noge so visele v zraku skoraj 180 m nad dnom brezna, na dveh kapnikih pa je bilo ravno dovolj prostora, da sem se počutil ko za šankom, ko sem si enega pricinil in požulil tisti kofe. Ni ga čez takšen užitek, vam povem!

Je pa tudi res, da takoj, ko sem kavo spil in čik pokadil, sem se pa tudi zavedel, da bo treba 180 m dol in nato še 250 m gor! Iz kamina v bivak v Severnem rovu nama je kar šlo, navzdol pač gre. Tam sem nama skuhal juhico (kremno iz šampinjonov s kruhovimi kroglicami), no iz vrečke sem jo v 2 dcl vrele vode stresel in ko sva jo popila, sta nama želodca začela grozljivo kruliti. Šele takrat sem se spomnil, da sva nazadnje jedla ob pol desetih dopoldne zunaj v bivaku, ura je kazala pa že osem zvečer!

Gor je šlo počasi, vsaj meni, pas me je grozljivo vlekel navzdol zaradi težke transportke. Vse me je žulilo in bolelo, a smiliti se samemu sebi nima smisla, potrebno je stisniti zobe in plezati. Sem malo zaspal in je prijatelj športnik z lažjo transportko malo potegnil, zato sem v Sedemdesetmetrci tudi jaz potegnil in dvignil srčni utrip. Sem si rekel, da bom že o njegovem odkritju poslušal en mesec, če bo pa še iz jame prišel pol ure pred mano, potem pa sploh nikoli več do besede ne bom prišel. Sem se pripel na naslednjo vrv, kratko, kakšne 4 ali 5 m, na njej prideš v tretjo dvorano, gledano od zgoraj in sem pumpal, da ujamem prijatelja, sem že pogledal iz luknjice, prijel za skalo, z nogo našel dober odriv in se potegnil ven. A mi ni uspelo. S čelado sem z vso silo butnil ob strop, da sem čutil, kako mi jo je zabilo v vrat in me zabrisalo nazaj. Saj sem obvisel na vrvi, a kakšnih deset minut sem kar visel in le previdno ter počasi obračal glavo. Ko me je nehalo boleti, mislim, ko nisem več jokal zaradi bolečine, sem pa počasi splezal naslednje brezno, kjer me je čakal Mitja. Sem crkoval še dva brezna do površja, kjer sva pritisnila fotko za spomin na epohalno prijateljevo odkritje, o katerem bodo še zanamci govorili (to je tista fotka, na kateri sva brez glave!), potem sva pa po desetih urah končno lahko slekla blatne cunje. In to je bilo edino, kar sem še moral storiti, ker je vse ostalo potem pa prijatelj postoril. To je pa plus takšnega odkritja, ki človeka dvigne, da dela ko da je plačan. Zakuril je v bivaku, mi skuhal kavo, radler sva spila, makarone z ragujem je pripravil pa še en radler mi je odprl. V posteljo sva se spravila že krepko v sredo. Prijatelj je v hipu zaspal, zagotovo je sanjal epohalne sanje. Jaz sem pa tudi kmalu mrknil, sem bil res utrujen, a sem se vmes neštetokrat zbudil. Popolnoma premočen od potu. Najprej sem mislil, da zaradi udarca, a sem kmalu ugotovil, da je vzrok v peči. Prijateljček moj dragi je v želji ugoditi nama naložil, da bi se še Luciferju smejalo, vam povem. Če bi v bivaku imeli tapete, bi tapete zaradi vročine odstopale, sem prepričan!

A če bomo iz kamina končno prišli na površje? Ne vem. Vem le, da je moj dragi prijatelj, ki še niti eno leto ni jamar, svoj koledar z označenim datumom za čez kakšnih 14 dni že poslal ženi v odobritev in da bo jutri za na šiht oblekel kravato. Rdečo. Edino. Ki so mu jo kupili za poroko …

3 thoughts to “Okno v kaminu”

  1. Hm, a je to morda kaj povezano s tem, da je v njem tvoj najbolj carski oči na celem svetu glavni junak?! 🙂

Comments are closed.