Jamarji se po do jam prebijamo tudi po snegu v visokogorju in se moramo znati gibati v takšnih razmerah, še bolj pomembno pa je, da znamo pomagati, če se kaj zgodi. Snežni plaz, recimo, ali pa zdrs na strmem pobočju …
To mi je mirno odgovoril komandant JRS, ko sem sopihajoč v hrib mislil, da bom crknil, in sem bolj ko ne retorično le samega sebe vprašal, kaj za vraga počnem tam, ko je doma pa že skorajda pomlad! Ma, ja, saj sem poznal odgovor, le napako sem napravil, ko sem v hrib poskušal držati korak z njim, preden sem ugotovil, da ne bo šlo. Sem malce zabremzal in bolj umirjen ritem užgal, pa je bilo kmalu bolje in sem že toliko do sape prišel, da sem si nekje na sredini celo čik pavzo lahko privoščil.
V koči na Zelenici smo imeli po večerji predavanje o plazovih in drugih nevarnostih, potem smo čvekali pozno v jutro, ko da se že sto let nismo videli, ob šestih zjutraj nas je komandant pa že iz postelj metal. Ob osmih zjutraj smo že skakali po okoliških strminah in se učili, kako določiti stopnjo nevarnosti plazov, kako uporabljati lavinske žolne in lopato, kako poiskati zasutega, kako uporabljati snežno sondo …
Sem bolj ko ne čmuril kje v ozadju in se smilil sam sebi, oživel sem šele, ko je do nas prišel sonček. Dobro, Tico je rekel, da sem zares za delo zagrabil, šele ko je bilo potrebno pod sneg zakopati Bizija, da smo ga potem iskali s sondami, kar je morda tudi malce res, a s snegom zakopaval sem ga hitro samo zato, da ne bo predolgo trpel. Mislim, če bi ga počasi zakopavali, bi ga dlje zeblo, ne?!
Do kosila je bila dolga, po kosilu pa spet na sneg, učiti se, kako se zaustaviti s cepinom. No, to je bilo kar zanimivo in zabavno, še bolj zabavno je bilo pa opazovati samega presvetlega šefa vseh jamarjev, ki se je odločil odsmučati v dolino. Je sicer tudi smučarski inštruktor in smuča za Primorca kar okej, še posebej, če veste, da na avto sploh ne rabi namontirati zimskih gum, a smo se tam v tistem ozebniku najbolj drsali in najbolj intenzivno učili zaustavljati in je padel, kakor noben afriški diktator ne pade, ko se drži na oblasti že 60 let in ga lačno ljudstvo končno zabriše z oblasti! Kaj naj rečem, saj smo se muzali, a ne preveč očitno, ker smo bili deloma krivi in bi nas lahko obtožili, da smo poskušali puč narediti, to pa že niso več heci! Plus sonce je zašlo in so bili obrazi kar premrzli, bi nas bolelo, če bi se preveč smejali …
Po večerji smo se učili še nahrbtnik pakirati (no, Rehar tega ni rabil, ker vedno s sabo vzame VSE!), potem se je pa lahko na tekoče zadeve prešlo. In mi je bilo potem kmalu za nazaj jasno, zakaj Žeki in Cvelbi nista sama odšla v Čaganko malo kondicirat, kakor sta nameravala. Smo bili dogovorjeni, da mi sporočita, kdaj bosta šla not in koliko časa predvidoma nameravata ostati, pa potem seveda še ko ven prideta, a sem namesto tega dobil le sporočilo, da ne bosta šla v jamo. Da namreč ni najbolj varno v Čaganko riniti, ko je kompletna JRS nekje bogu za hrbtom na zimskem usposabljanju …
