Ne, ni tisti famozni film, toliko časa bo menda bolelo. Ko sem pozno ponoči na urgenci zamahnil z roko, da toliko časa pa zagotovo ne bo, je mlada deklica v modri halji resno zagotovila, da bo, da pa raje več ko manj …
Danes smo imeli vajo v steni in je bilo kljub soncu in švicu, ki je posledično kapljal spod čelade, prav prijetno malce znanje obnavljati. Ko sva z Luiggyjem ravno eno pavzo po napornem treningu enega manevra udarila, preden se napotiva na trening drugega, sva se, kako zelo diletantsko, usedla ravno pod tretji reševalski manever, s katerim so preskušali neko novo metodo dviga poškodovanca. In nama je komandant, ki ne vidi zelo rad, da ljudje brezdelno posedajo, zapovedal, da se pripneva na štrik, da resni reševalci naštudirajo novo zadevo. So naju dvignili, potem so pa študirali, midva z Luiggyjem sva pa tam visela ko dve klobasi v dimu. Ne, to je samo prispodoba, nisem kadil in nisva bila v dimu. Sem pa, ko se je kar vleklo in vleklo in sva bila že kar malo naveličana bingljati tam nad drevesi, vseeno predlagal, če bi morebiti pa Gorsko reševalno službo na pomoč poklicali, če oni ne znajo. In so znali, itak, saj znamo, če hočemo, ko sem pa kasneje novo smer opremljal, mi je pa spodrsnilo in me zabrisalo ob steno, da par minut dihati nisem mogel, kar je menda normalna posledica močnega udarca v prsni koš. Za kakšno urico sem v senco ulegel, ko sem se končno spet na noge postavil, so pa dragi prijatelji seveda tekmovali, kdo bo bolj duhovit, ker ko sem se smejal, me je od bolečin kar po tleh metalo …
Ko si je malo pred koncem vaje pa še Burja gleženj poškodoval, da je lahko le po eni nogi skakljal, so pa še edinega dohtarja, ki smo ga imeli prisotnega, k nama poklicali. A kaj, ko je Roki dohtar za živali in naju je le bolj od daleč pogledal in potolažil, da edino, kar on lahko naredi, je, da odredi urgentni zakol, če v treh tednih ne bo bolje …
Na urgenco sredi noči, ko sem končno domov prišel, me je pa zlati Remih peljal, ker on je napol dohtar in ve, kam in kako. Ko so me tam pregledovali, so mi med drugim tudi srčni utrip izmerili in človek v modri halji je malce obrvi dvignil, da je višji, kot bi moral biti. Sem se izgovoril na strah pred zdravnikom, pa me je potolažil, da on ni zdravnik, da je le hišnik. Medtem je vzel stetoskop in še dihanje poslušal, meni ni bilo pa nič jasno, kako lahko na novomeški urgenci kar hišniki pregledujejo poškodovance. Res je, da že sto let nisem bil pri zdravniku, a vseeno! Očitno je opazil moj zabodeni pogled, ker je potem povedal, da se je le malo pošalil, da itak da je zdravnik in sem se mu potem verjetno malo smilil, ko sem se med smehom v bolečinah na tla zrušil …
