Dosežki

Remihu je soproga potrdila datum, ko greva spet lahko v kamin Game Over in ko je datum prišel, je suša seveda minila. Celo nekaj snega je vmes na Poljanski gori vrglo pa dan ali dva je zalivalo. In se mi seveda čisto zares ni šlo. Mislim, ja, itak, vedno grem rad na kofe v jamo, ampak v kamin Game Over?! Tolikokrat me je že zalilo, da sem se že naučil. Ampak Remiha pe še ni in kako potem prijatelju, ki celo dopust v službi vzame in si dan prej nohte postriže, dopovedati, da bi bilo dobro malo počakati?! Ma sem poskusil, saj sem izkušen blefer, pa ni ratalo. Ko sem sneg omenil, je takoj odvrnil, da me od Konfina nese plus vso mojo opremo, če ne bova mogla z avtom in ker je bil ravno v zanosu, sem mu dal hitro v podpis, da jaz nesem vrtalnik in kovačijo in vse dol do bivaka in gor v kamin in nato spet dol v bivak, od tam do površja pa on prevzame. In je udaril v roko, želja po raziskovanju je bila prevelika …

Malo pred enajsto sem ga pobral pred službo, nekaj njegovega navdušenja pa je prešlo tudi name, saj sem bil že ob devetih dopoldne pokonci! Vozil je prijatelj, ker jaz sem imel preveč telefonskih pogovorov in še čik in kavo in je znorel, da se ne počuti varno, da bi me kmalu kap, sem od šoka kar sredi cesta zaustavil, da sva se zamenjala. Postanek v trgovini, da sva hrano nakupila, da ne bi kot zadnjič prav amatersko stradala in se posledično brez moči ven vlekla, pri bivaku pa najlepši sončni dan, kar si ga morete misliti. Par kofetov in kuhane klobase za kosilo s kruhom z orehi in gorčico, pa kdo bi rinil v jamo!?

No, Remih, kakopak, a je bil toliko uvideven, da mi je še en kofe na sončku pustil v miru spiti in sva se v Čaganko zapodila šele malo pred tretjo! Sem kar zastokal, ko sem si transportko zadegal na rame, je bila težka ko ponedeljek za delavca v četrti izmeni v veliki novomeški tovarni! A je šlo lepo dol, v bivaku v Severnem rovu sem si celo kofe še lahko privoščil, je bil prijatelj res usmiljen, čeprav se je videlo, da se mu iz nestrpnosti kar kadi pod podplati!

V Game Overju me je pa ohladilo, itak, ko sem zaslišal vodo, ki je hrumela v globino s kakšnih 180 m nad nama! Ko se je prijatelj na štrik spravljal, sem ga poskusil pripraviti, da nama morebiti ne bo uspelo, da je kar mokro, pa je le z roko zamahnil, da imava pelerine. Saj bi se smejal, če se ne bi pred par leti tudi sam še tako obnašal! Sem počasi plezal za njim, ko pa smer malce v levo zavije, torej direktno pod slap, sva se pa ustavila in si navlekla pelerine. Remih se je prvi zaguncal pod vodo in kar zmrazilo me je, ko sem zaslišal udarjanje vodnih kapelj po plastiki! Dva cuga je moral preplezati, preden se je direkt iz vode spravil, potem je zavpil, da čaka. Sem si prek čelade poveznil kapuco in se malce tolažil, da to je to, da bo pomagalo, a ko sem se zanihal pod slap, se je seveda takoj izkazalo, da to ni to. Ja, glavo in ramena sem imel suhe, ampak po nogah je pa teklo, kot bi me kdo s cevjo zalival! Sem bil seveda v hipu moker in potem samo plezaš, nehaš misliti o tem, kako bi se umikal vodi. Ki se ji itak ne moreš umakniti …

Na vrhu sva se zamenjala in sem se jaz prvi zrinil v luknjo, ko je prišel še prijatelj, sva si pa malico privoščila. Vsak en sendvič. Saj je prijal, nič ne rečem, a verjetno bi lahko takrat tri pojedel, saj sem bil povsem moker, da me je zeblo ko premočenega cucka. Prijatelja ni, ga je raziskovalna strast grela …

Še Petrolov kofe in čik, potem sem se pa k delu spravil. Sem vrv navezal na vrv, ki jo je zadnjič zmanjkalo in se spustil par metrov nižje, da naredim pritrdišče. Ves moker in blaten sem moral paziti, da ne bi vrtalnik uničil in sem delal brez rokavic, ker roke so bile samo mokre, ne pa preveč blatne. In sem se milijonkrat udaril ob skalo, da bi najraje vse zabrisal v prepad in odšel domov. Pa nisem, kakopak, par metrov proč je bil prijatelj v nizkem štartu! Sem končno našel vsaj približno dobro skalo, da sem eno sidrišče naredil, pa nisem imel dobrega občutka, sem poleg še enega scmaril. In je bil občutek očitno dober, kajti ko sem ga zabil, je skala dobesedno eksplodirala. Sem zavrtal še enega in napravil dvojno osmico, da bo varno in se hotel že v globino spustiti, ko sem s kotičkom očesa spet prijatelja poleg sebe opazil. On je našel luknjo, prehod v prelomnico, a ker je jamar šele dobro leto, še ne zna dobro opremljati, zato sem opremljal jaz, a ko sem se tam nad prepadom malce umaknil in mu ponudil, da se on prvi spusti, so se mu oči še bolj zasvetile in v hipu je bil pri meni. In dol. Kakšnih 15 m nižje je potem brkljal in mi poročal gor, pa vse je tudi izmeril z laserskim merilnikom, potem pa ugotovil, da tam ne bo šlo, da bo treba plezati gor. Mene je od mraza kar prestavljalo, tudi toliko nisem imel več telesne toplote, da bi vodo v škornjih segrel, a ko je vprašal, če bova kar takoj začela plezati, me je vseeno malo pogrelo!

In je bil kar malo razočaran, ko sem na hitro izračunal, da če zdaj začnem za kaminsko plezanje pripravljati, nama vzame 2 uri, preden sploh začneva, če greva pa takoj ven, nama pa mogoče uspe priti do enih zjutraj na površje. In se je vdal, kaj je pa hotel, saj je pameten možak, ve, da bo jama počakala!

Dol iz kamina nama je šlo super, dol grede sva tudi čez slap hitreje prišla, v bivaku sva vsak še en sendvič pojedla in kofetek, plus vodo sem iz škornjev zlil, za zaključek bivakiranja sem mu pa kovačijo porinil. In je zastokal, sem ga videl, je že hotel protestirati, a je potem stisnil zobe in vzel težko blatno pizdarijo. Kar je rekel, je rekel in očitno je mož beseda!

Sem ga, olajšan, potem lažje lovil na poti proti površju, a moram priznati, da sem vseeno krepko čutil pas. In na bokih in na ramenih! Konec koncev sva preplezala več ko 400 višinskih metrov in Čaganka, ko je mokra, vsak meter posebej zabeli …

Ven sva pokukala par minut pred polnočjo. Se preoblekla v suhe cunje, potem pa zakurila in pojedla makarone s paradižnikovo omako. Plus kofe in radler. V postelji sva se spravila okoli dveh zjutraj in ko sva se ravnala na trdih deskah, se je slišalo takšno stokanje, da bi vsak medved pobegnil, če bi mimo prišel. V hipu sem zaspal. Potem sem pa enkrat oči odprl, povsem zbujen, temno je bilo ko v rogu. Ni mi bilo jasno, kaj me je zbudilo. Pogledal sem na uro, ki je kazala 4 zjutraj. Kakopak sem najprej na kakšnega medveda pomislil. Pa ni bil medved. Žekijeva drva so bila. Je model zadnjič prinesel gajbico svojih drv v bivak in ko sva zdaj odhajala spat, sva po inerciji še par polen nabuhala v peč. Ker nisva vedela, da ima Žeki doma kvalitetna drva. In so kar tapete odstopale, tako je bilo vroče. Sem do pol petih zunaj v gatah kadil, da sem se vsaj malo shladil in spet lahko zaspal …

Zjutraj sem pa Klemiju poslal poročilo, da nekaj malega sva naredila, da naju je pa seveda zalilo in da kakšnih epohalnih odkritij ni bilo. Pa že čez sekundo dobil nazaj odgovor, da enkrat se bom pa menda res naučil, kdaj se hodi v jame in kdaj ne, da sva pa sicer z Remihom čist za skupaj, ker oba hodiva v jame kar tako malo, da se odklopiva, ne zaradi jamarskih dosežkov. Prijatelj je bil malo surlast, ker je moral biti v službi, a ko smo čez par uric kofetkali ob Krki in je Grdin Remihove meritve v svoj načrt vrgel, se je izkazalo, da se nisva samo malo kopala v Čaganki, ampak da sva tudi jamarski dosežek dosegla. Kamin Game Over se namreč par deset metrov pod površjem zapre, ta prelomnica pa leži ravno nad vzporednim breznom in obeta, da bomo po njej končno prišli nad strop Game Overja in posledično enkrat tudi ven …

In če sem bil tam, ko smo kofetkali, tako zlomljen in utrujen, da sem rekel, da naj gresta kar Klemi in Anži kot glavna zapiralca v Čaganki splezat ta zadnji del, sem si potem ob Grdinovem filmčku premislil. Pa prepričan sem, da Remih že brska po koledarju, kdaj bo lahko imel spet prosto, da greva malo plavat v Čaganko! Moj koledar pa itak vsako neumnost sprejme …

Napiši mnenje