Predčagankarjenje

Včasih se zgodi, da tudi zgodaj vstanem z veseljem. Ne prav pogosto, sicer. Ne, zelo zgodnje jamarske akcije ne sodijo v to kategorijo. Ne več. A če iz tiskarne pokličejo, da je revija Jamar, prva, ki sem jo jaz uredil (in redizajniral ter postavil Grdin, kakopak) pravkar prišla iz tiskarskih strojev, sedem v avto vesel. Z le eno kavo v riti. No, dvema, moram biti iskren. Ker se mi ne Grdin ne Remih nista oglasila na telefon. Grdin, ki je šel z mano v Ljubljano, je nekaj drugega počel in ni slišal telefona (je povedal z zaspanim glasom), Remih, s katerim bi morala v šoping za vsakoletno prvomajsko Čagankarjenje, si je pa dopust dobesedno vzel – spal je dlje ko jaz!

Kakor koli. Z Grdinom sva skočila v Ljubljano še po vročega Jamarja in ga pripeljala v Novo mesto, da se razdeli po klubih na svečani seji ob 130. letnici JZS, domov sem pa prišel še dovolj zgodaj, da sem še po Remiha skočil in sva se zapodila v trgovino. In sem se, še preden je dobro sedel v avto, spomnil, zakaj ne hodim rad po trgovinah. Ne s svojo predrago ne s kom drugim (trgovine z jamarsko in outdoor opremo so izvzete, kakopak!). Sem zavil proti najbližjemu Mercatorju, pa me je prijatelj preusmeril v nakupovalni center, da tam je boljše, da je lačen, da bova še kosilo pojedla. Jasno, ni bil v službi in je malico preskočil, telo, navajeno vsakodnevnega obreda hranjenja ob določeni uri se je pa bunilo. Sem stoično zavil proti Qlandiji, če se vozim, mi je vseeno, kam se peljem oz če je kakšen kilometer več. Sem vajeno zavil na parking, pa ni bilo dobro. Prijatelj je hotel v garažo pod nakupovalnim centrom. Sem ga potolažil, da meni je vseeno, če bo toča padala, da Julka je že tako stara, da četudi jo povsem zbije, ne bo neke škode in da iz tega razloga nikoli ne parkiram v garaži. Tisti, ki imajo dobre avte in vedno parkirajo v garaži, torej Remih, so se pa zbunili. Da ni zaradi toče, ampak da je vreme malo nestabilno in če bo deževalo, bova voziček pripeljala do avta pod streho.

Hm. To je bil dober argument. Nanj nikoli nisem pomislil, kadar sem moral v dežju skočiti v trgovino in bil vesel, ko je bilo zunaj polno parkingov, čeprav sem bil posledično moker …

Sem torej napravil še en krog in zapeljal v garažno hišo. Se zapodil proti trgovini, a me je prijatelj zaustavil. Da če ne bi morda prej kosila čvaknila. Kar tam, v Šparu. Sem pomislil, želodec je zakrulil in sem se strinjal. Se zaslinil nad šnicli in krompirjem, a je bil prijatelj očetovski, da to je brez veze, da to bomo na taboru jedli, da dejva raje vampe. Ob omembi vampov sem malce v usta bruhnil, tega žal ne jem, zatorej je prijatelj solidarnostno naročil dva golaža. Pa ni pomislil pri tem, da bomo na taboru tudi golaž mlatili ene 4 dni …

Ampak, pustimo to, je teknil, čeprav sva se ves čas hihitala ko pečena mačka. Jaz sem prvič jedel v Šparu in mi je bilo malo nerodno, še posebej zato, ker sva ga zmlatila stoje za šankom. Vse mize so bile namreč zasedene … Ja, evo, vsakič je nekaj prvič in sem zadevo ovekovečil s telefonom, pa se je prijatelj, ki mu je bilo sicer nadvse nerodno, da ga fotkam pri jedi golaža stoje sredi Špara, zbunil, da to tako ne gre. Da bo videti, kakor da je sam jedel in je selfija pritisnil, da se vidi, da sva bila za šankcom oba …

Sva pojedla in sem se spet zapodil proti trgovini. Ko me je prijatelj zaustavil, če ne bi prej še enega kofeta spila, mi je bilo pa kar malo nerodno, kako se jaz tega nisem spomnil! Sva torej zunaj v kafiču v nakupovalnem centru spila še en kofe, potem pa proti trgovini. Se je takojci videlo, kdo od naju je taprav nakupovalec. Jaz sem šel kar mimo vozičkov, kaj pa jaz vem, plus nikoli nimam drobiža. Ko je prijatelj brskal po denarnici za kovanci (jap, jaz denarnice sploh nimam!), sem ga pa seveda zbodel, kakšen kmet je, ker nima tistih krogcev, ki jih ima moja žena polno. In se je razhudil, da jih v svojem avtu ima malo morje, a kaj, ko sva prišla z mojo Julko …

V trgovini me je impresioniral. Jaz sem govoril, kaj potrebujemo, on me je pa vodil do prave police! Plus ko sva tudi nekaj paradižnikov, čebule in paprike vzela, je točno vedel, katero številko moraš prtisniti in kje je tista tehtnica, ki izpljune listek …

Sva napolnila voziček, da se je dobesedno šibil in krenila proti blagajni. Sva začela nametavati stvari na tekoči trak, res sva jih imela veliko in se mi je malo mudilo, da ubogi prodajalki ne bi preveč časa vzela, plus malo gneče je že bilo v trgovini, in sem očitno v naglici plastenko Cockte preslabo prijel in mi je padla iz rok na tla. Ter dobesedno eksplodirala. Največ po prijatelju, kakopak, malo po prodajalki, zelo veliko po tleh, nekaj pa po možaku, ki je v vrsti čakal pri sosednji blagajni. A tega zadnjega nisem opazil, to je opazil le Remih. Je kasneje povedal, da me je model prav grdo pogledal in že hotel nekaj protestirati, potem pa menda opazil, da sem za glavo in pol večji od njega in je le bolščal vame in čakal opravičilo. Ki ga pa ni dobil, ker tega sploh nisem opazil …

Sem se pa opravičil prodajalki in jo vprašal, ali naj jaz pospravim, a je bila vljudna in je po zvočniku le poklicala snažilko k blagajnama 2 in 3. Jap, če se ti mudi, zapreš dve blagajni hkrati! Si je malo od Cockte vlažno frizuro popravila, se profesionalno nasmehnila in začela tipkati. Še prej pa vprašala, če imam Šparkartico. Ki je seveda nimam, sem le vajeno z roko zamahnil. A je vajeno zamahnil z roko tudi prijatelj, ki je iz denarnice pričaral svojo Šparkartico. Jap, eni imajo in eni znajo …

Razletele plastenke mi ni računala in ko sva odhajala z blagajne s polnim vozičkom, je snažilka že na polno čistila, prodajalka je pa haljo ožela in si še malo popravila frizuro. Se mi je kar malo smilila, priznam, ampak potem sem videl, da je v plastenki ostalo še kakšen deci pijače in sem bil tega vesel – vsaj žejna ne bo!

Sva potem končno krenila proti avtu, voziček sem porival jaz, ker je prijatelju čmokalo v čevljih plus po hlačah je bil polit, ko da mu je pipica v hlačah spustila. Ali pa da ni bil previden pri otresanju, recimo. Sva šla mimo trgovine z malimi živalmi PetShop (ali pa za male živali, ne vem, to bolj moji otroci vedo), kjer so očitno ravno robo dobili, saj so imeli pri vratih milijon praznih kartonskih škatelj. In, evo, tukaj sem pa kar ponosen nase, ker sem prijatelju predlagal, da vpraša, če lahko dve ali tri vzame. Sva imela v vozičku res toliko robe, da če bi jo stresel v Julko, kjer sem imel že tri tone jamarske opreme za tabor, polovico stvari zagotovo ne bi našel do poletja! Remih se je zbunil, da ravno nekaj na internetih prek telefona preverja in da ne more, jaz sem pa na voziček pokazal, da tudi ne morem, ker rinem. Se je vdal in stopil do trgovine. Mlada prodajalka si je najprej njegove pošpricane hlače ogledala in mu je dovolila kar tri škatle vzeti, verjetno si je mislila, da jih potrebuje za posteljo, bogec. Sva končno prišla do avta, kjer sem pa ugotovil, da imam tri velike prazne jamarske bidone, ki jih bomo uporabili pri bivaku in sva stvari kar tja naložila. Pa Julka je bila že tako polna, da vsega zagotovo ne bi vanjo spravila. Škatle sva potem kar tam pri vozičkih pustila in me je malo vest pekla, ker jih bodo trgovci iz PetShopa zagotovo kaj slišali na ta račun, kam embalažo odlagajo, a kaj dosti se nisem sekiral, se mi je že naprej mudilo.

Sva se proti mesariji peljala ko v kakšnem strupenem terencu, saj je bila boga Julka tako naložena, da ceste zaradi visoko dvignjenega prvega konca veteranke sploh videl nisem! Pa končno sem lahko volan malo lažje obračal, ker so bila prva kolesa skoraj v zraku …

V mesariji sem naložil še bale mesa, zdaj bo pa počasi treba proti Čaganki. Kajti za vsakoletno prvomajsko Čagankarjenje vreme itak ni pomembno …

Napiši mnenje