Všečkanje iz podzemlja

Vaja v Kačni, izvlek nosil s poškodovancem po direktni 200 m vertikali z motornim vitlom. S Potrpinom sva zamudila par minut, ker sva med vožnjo zaradi rane ure itak oba spala in sva odcep falila. Pa četudi ne bi falila, se ni nikamor mudilo. Sva bila določena za vezista, v jami smo namreč vzpostavili videovox, zadevico, ki jo je letos na brcanje vztrajnega Marka Z. razvila JRS in se kot prva jamarska reševalna služba v Evropi iz jame lahko javlja na internet.

Kolegi so odšli opremit smeri in postaviti manevre, s Potrpinom sva pa občudovala Bizija in Benkota, kako preskušata novo tehnološko zadevo, da naju potem v jami ne bi kaj zafrkavala. Pa je bilo zanimivo, res, celo tako zelo, da sem po eni uri na Tubi poiskal pesmico tistih dveh čeških animiranih junakov, ki vse narobe naredita, čeprav jima na koncu potem vedno nekako uspe in jo zalavfal. Sta poštekala in vprašaja nad njunima glavama sta postala še bolj izrazita, še posebej potem, ko sem ugotovil, da kabel v bazni postaji sploh ni vtaknjen. In zadeva seveda ni mogla delati!

Sta vtaknila kabel in spet pol ure probavala, ko sem ravno spet hotel tisto pesmico poiskati in jima jo zavrteti, je pa Benko ugotovil, da še enega kabla ni priklopil in ko ga je, je zadeva čudežno začela delati. Sva se s Potrpinom torej spustila v jamo in pred dnom, kakšnih 200 m niže, komaj še za rep ujela Anžiča in Janeza, ki sta dol nesla nosila. Smo seveda malo blebetali tam, ko da se že sto let nismo videli in kar pozabili občudovati dva sončna žarka, ki sta se skozi dva direktna vhoda prebijala do dna. Nato smo nekaj pojedli in se končno odpravili v notranjost jame. S kablom, kakopak. Ko smo prišli do konca kabla, kakšnih 300 m v notranjost jame in dobrih 200 m pod površjem, sem priklopil našo novo zadevo in preden sem lahko rekel keks, je Anžič že Marka Z. v Bolgarijo poklical prek videozveze, preden sem svoj telefon ven potegnil, je pa že ene šestim uspel povedati, da jih kliče iz podzemlja. Pa seveda ni pozabil všečkati novih zadev, ki so jih prijatelji objavili na FB v tisti uri, ko se je spuščal v podzemlje …

Jaz bi sicer moral poklicati Benkota prek vseh možnih in nemožnih programov, da sprobamo, pa sem pozabil, ker sem tudi sam padel v filing in par prijateljev poklical (Grdina sem uspel celo zbuditi!), na koncu sem se pa še na predrago soprogo spomnil. In jo zvrcnil. In se je oglasila, kakopak. A še preden sem ji ves vzhičen uspel povedati, da jo kličem iz podzemlja in da je to neverjetno, kaj danes tehnologija že dela, je že ona prevzela besedo.

Volvo je crknil, je bila kratka!

Ja za popizdit, no. To je ful dobra novica, da človek potem vso dolgo pot iz jame razmišlja, kje bo dobil denar za novo vozilo, plus še vest me je pekla ves čas. Itak da je Volvo crknil, če sem pa k hiši novo vozilo pripeljal pa se mu je zafržmagalo!

Pa kaj dosti stokati nisem mogel, ker me je končno Benko dobil, da sva preverila vse, kar sva morala preveriti, pohvalili smo se še italijanskim reševalcem, ki so si prišli ogledat zadevo, pa na center za obveščanje sem poklical, da se pohvalim z novo zadevo. Njim pa ni bilo nič jasno. Meni pa tudi ne. Vajo smo prijavili primorskemu centru, javili so se mi pa slovenjegraški! Je Benko zgoraj naštimal premočno anteno, sem prepričan!

Preden smo zadevo pospravili in se proti ven odpravili, sem kar pozabil, kje sem in si na Tubi ogledal par filmčkov, vmes so pa po radisjki postaji vprašali, če je med nami morda junak, ki bi direktno smer razopremil. Anžič je takojci, ampak res takojci name s prstom pokazal, čeprav se je pogovarjal prek postaje in ne videovoxa in me niso mogli videti, a sem zacvilil in se izgovoril na rebro in zob, da se me je Potrpin usmilil. Sem torej odsopihal po obvoznici, ki ni tako huda, čeprav sem vseeno švical ko konj, a še preden sem dobro ven prišel, se je iz sosednje direktne luknje že prikazal Maks, ki se je iz jame dvinil z motornim vitlom. Vmes je pa še Potrpina pripel nase in ga pošlepal proti površju …

Na koncu smo naredili še en izvlek, ker je Anžič pameten in je vedel, da če bo rekel, naj ga ven potegnemo, da se mu ne ljubi plezati, bi mu kakšen kamen na glavo vrgli, ker je pa rekel, da bo on poskusil z vitlom in nosili, smo pa vse spet postavili in se je mojster ven lepo z mopedom pripeljal …

Preden smo vse pospravili, je Jereb ene trikrat poklical v gostilno, kjer smo imeli kosilo naročeno, naj še malo spet pogrejejo, da zdaj pa res kmalu pridemo, ko smo pa končno prišli v gostilno, sem pa začetniško napako naredil. Sem se k Benkotu in drugim starim mačkom usedel in še preden se je pladenj s krompirjem dotaknil mize, je bil ves krompir že popikan in je samo neka poparjena špinača ostala. Benko in drugi stari mački so pa že po ostalih pladnjih pikali, ne glede na to, da so jih mladi mački malce postrani gledali. So pa molčali in ker so molčali, so bili stari mački najbolj siti posledično …

Ampak, ne, saj je bilo za vse dovolj, le Nina je bolj žalostno gledala, ker v tisti vaški gostilni ne ločijo med vegetarijancem in veganom. Saj jaz tudi ne, ampak to zame pač ni velik problem …