Funkcionalna nefunkcionalnost

S Klemijem, Matejem in Potrpinom sem bil tri dni na Igu na delavnici za vodje intervencij. So nas posedli za posebno mizo, kot jamarje vedno posedijo, ker itak ne vedo, kam bi nas pravzaprav vtaknili in smo se prav zabavali. Mislim, ja, itak smo se naučili milijon novih in koristnih stvari, a če se človek pri tem še zabava, ni nič narobe, mar ne?!

Smo dobili med drugim scenarij, kako bi izvedli intervencijo, če bi si jamar na globini 100 m poškodoval gleženj ter morali predstaviti zadevo drugim reševalnim službam. In sem kar po pravici povedal, da za jamarsko reševalno službo takšna intervencija kakšnega velikega problema ne bi predstavljala in če bi bil naš komandant tistega dne kaj slabe volje, bi zadevo rešil kar tako, kakor tisti hrvaški penzionist, ki je s svojo izjavo na TV zaslovel po Balkanu. Saj veste – Plezaj, pizda ti materna! Kar je res, človek ima pač dve nogi …

A ker smo jamarski reševalci malce specifični, saj nas pri delu nihče ne vidi, spustimo se v luknjo in izginemo, sem pripravil tudi predavanje o jamarski intervenciji, s poudarki na resničnih akcijah in so vsi poslušali z odprtimi usti. Da kakšni carji smo pa to.

Sem potem ko purman odšel po stopnicah, ko smo imeli pavzo, da si na hitro en čik privoščim, še prej sem pa do avtomata skočil, da si vodo kupim. So se mi usta osušila od silnega govorjenja, milijon kav, ki sem jih prej spil (ker na Igu je in dobra in zelo zelo poceni) ni igralo pri tem nobene vloge. Prisežem!

Sem torej stopil do avtomata, ki je za steklom skrival tudi nešteto čokoladic in sladkarij, ki so me sicer mamile, a se mi je na čik mudilo in sem se uprl skušnjavi ter se le na tekočine osredotočil. Sem se odločal med navadno vodo, vodo z okusom limone in radensko, ker se pa nisem takoj odločil, se je za mano pa že vrsta nabrala. Trije gasilci so čakali, da opravim svoje, da se odžejajo še oni. In ko nastopi takšen presing, se zmedem in se potem narobe odločim. Sem se odločil za radensko, prebral šifro, ki je pisala pod njo, torej 060, in jo vtipkal tam nekje pri strani avtomata. Edini kovanec za 2 evra sem pa že prej noter vrgel. Sem čakal, da tista plastenka radenske pade ven, a se ni nič zgodilo. Sem pogledal na displej, kjer je nekaj migotalo in nek napis se je premikal, kar mi je povedalo, da tista plehnata pizdarija ni razumela mojega naročila, zato sem še enkrat vtipkal kodo. Pa se spet ni zgodilo nič, le tisti napis je še bolj divje po ekrančku potoval. Okej, sem si mislil, zdaj že malo živčen, ker so trije gasilci čakali v vrsti za mano, sem vtipkal napačno kodo. Se zgodi tudi najbolj pametnim. Sem se sklonil in prebral kodo vode z okusom limone, za katero se mi je zdelo, da mi bo bolj prijala in sem vtipkal kodo za to. Torej 068. Pa se spet ni nič zgodilo in sem še enkrat poskusil, pa spet nič. Zdaj sem bil že kar malo oznojen, gasilci pa rahlo nestrpni. Tisti napis je pa še bolj divje utripal. In sem si ga prvič ogledal. Je zahteval še neko črko! Pa jebemu, kakšno črko, če pa črke ni?! No, potem sem jo zagledal, na začetku vrstice in sem začel še po črkah nabijati in sem kar nabijal po tisti tipkovnici, pa še brcnil bi jo, če ne bi bili ljudje v vrsti za mano. Pa nič!

Gospod, sem zaslišal za sabo, denar morate dati noter.

Zdaj sem bil pa res že čisto živčen. In sem kar malo vzrojil, da sem ga dal, cela 2 evra! Pa mi je gasilec pojasnil, da sem jih očitno porabil. Itak da jih nisem, sem vzrojil, saj ni nič ven priletelo!

Ste verjetno kodo praznega prostora vtipkali, je pomislil glasno, in sem spet vzrojil, da takšen bumbar pa le nisem, da sem tapravo, 060! Da je verjetno le avtomat butast ali so ga pa lopovi nastavili, da denar kradejo poštenim jamarskim reševalcem!

In so se potem trije gasilci prizanesljivo zahihitali, da to je cena, da bi moral kodo vodoravne in navpične vrstice vtipkati. Kar sem potem v hipu zagledal, itak!

Mi je para iz ušes puhtela, ko je prijazen mlad pobec vstavil kovanček in vtipkal kodo vode z okusom ter mi jo potem podal, ko je padla iz avtomata. Sem se mu zahvalil in obljubil, da mu vrnem, pa je rekel, da ne rabim, da se je med mojim predavanjem o jamarskih intervencijah neizmerno zabaval! Ko sem pa končno odhitel na čik, so se pa verjetno za mojim hrbtom mimogrede strinjali, da buhvedi kaj mi jamarski reševalci v jamah počnemo in kako rešujemo, če še vode iz avtomata ne znamo dobit …

Dobro, me je potem med čikanjem pa deklica, ki je bila na isti delavnici, spet v dobro voljo spravila, ko je tudi moje predavanje pohvalila in vprašala, če vsak dan treniramo, ker smo vsi brez trebuha! Itak sem ji priznal, da itak da treniramo po cele dneve non stop, tudi ob nedeljah, čeprav smo prostovoljci, samo potem je bil pa problem, ker je bilo to bolj zgodaj dopoldne, ker sem moral do večera nato trebuh noter vlečt!

Mah …

Je imel pa tudi Klemi na srečo svoj zvezdniški trenutek. Je moral pripraviti organigram proženja Jamarske reševalne službe, ki ga je narisal in napisal na navaden listek, ko sem mu rekel, da mora zadevo nato prepisati na tavelik predstavitveni list, ki smo ga tudi dobili, je pa zatrmulil, da jaz njemu pameti ne bom solil. Ter nato svoje predavanje odpredaval s tistim popisanim papirčkom, ki ga že ljudje v prvi vrsti niso niti videli, kaj šele tisti v zadnjih. So pa zagotovo opazili rdečico na njegovi glavi. No, jaz sem jo. Sem se zabaval …

Napiši mnenje